Naj svobodi ne zmanjka sape

Uvodnik

Claro Zetkin so v političarko, mirovno aktivistko, borko za pravice žensk in idejno vodjo 8. marca, dneva žensk, ustvarile zgodbe. Zgodbe o francoski revoluciji in osvobodilnem boju švicarskih kantonov, skozi branje katerih je kot deklica »več kot stokrat umrla za svobodo«. Zgodbe njene mame, ustanoviteljice vaškega ženskega društva, enega prvih v Nemčiji, ki je za devetnajsto stoletje nenavadno glasno zagovarjala, da mora biti ženska »gmotno neodvisna in imeti svoj poklic«.

Stoletje, ki je zasledovalo Clarin boj, je žensko spremenilo. Postala je študentka, volivka, pisateljica. Dobila je poklic, ne pa še svobode. Če je bilo upanje matere Clare Zetkin, da bi imela vsaka ženska svoj poklic, je bilo že samo pol stoletja pozneje za ameriško pisateljico in nobelovko Toni Morrison upanje večje in udarnejše – da vsak človek ne bi le imel poklica, ampak bi ga uporabil za redistribucijo moči. Kot profesorica na faksu je svojim študentom zabičala: »Ko boste dobili službe, za katere ste tako briljantno usposobljeni, ne pozabite, da je, če ste svobodni, vaša resnična služba osvobajati druge. Če dobite moč, je vaša služba opolnomočiti nekoga drugega. Ne gre samo za igro, v kateri morate pograbiti čim več bonbonov.« Zanjo so nosilke upanja samo tiste punce, ki svojo svobodo razgibavajo v smer drugega, ki jih poklic kliče k odgovornosti.

Holivudske igralke …/…/… dolgo niso bile prenašalke svobod. Imele so poklic, ekonomsko neodvisnost, a bile so slabše plačane kot njihovi moški kolegi. In kot se je izkazalo v zadnjih mesecih – imele niso nobene moči in nobene svobode. Bile so ujetnice spolnih napadalcev in …/…/. Te igralke so nato nenadoma – medtem ko je izgledalo, da na družbenih omrežjih gledajo le same sebe – vzele svojo družbenoomreženo moč in jo začele podajati naprej. Najprej ena drugi, nato vsem žrtvam zlorab. Igralke aktivistke, zbrane pod hashtagom #metoo, so pognale gibanje, skozi katerega že mesece tvegajo svojo kariero in sloves, da bi lahko zahtevale svobodo v svojem poklicu …/…/. Preko svojih Twitter in Instagram računov so začele selfieje spreminjati v upanje. Skozi njihove zgodbe o spolnih zlorabah lahko, kakor Clara Zetkin, stokrat umremo za svobodo.

To odgovornost razume tudi 34-letna igralka, režiserka in scenaristka Greta Gerwig. Njen režijski prvenec Lady Bird je letos prejel nominacije za oskarja za najboljši film, najboljšo režijo, najboljši izvirni scenarij, najboljšo glavno igralko in najboljšo stransko igralko. Ko so jo novinarji spraševali, kaj zanjo pomenijo vse te nominacije in nagrade, je dahnila: »Upanje za druge ženske.« Greta je našla samozavest za režijo lastnega filma, ko je Kathryn Bigelow leta 2009 za svoj film Bombna misija prejela oskarja za najboljšo režijo. »Ob njeni zmagi sem opazovala, kako so se možnosti za ženske razširile. Ravno to je tudi moj cilj. Upam, da moj film pomeni, da se bodo druge ženske počutile, da lahko ustvarijo svoj film.«

Zgodovina žensko ves čas premetava, vsem spremembam na bolje pa je skupno to, da je svoboda svobodna šele, ko se širi. Če se ne, upanje postane nevarno. Na to v zadnjem času opozarjajo TV-serije, kot sta Deklina zgodba in Skrivnost jezera. Vsaka po svoje demonstrirata, kaj se zgodi, če izpustimo glavno nalogo svoje službe in poklica, kot jo narekuje Toni Morrison – če jemljemo moč kot svoj plen. Svobodi zmanjka sape in Clara Zetkin stokrat umre brez zgodbe.

NADINA ŠTEFANČIČ

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 6, stran 1, ki so izšli 16. marca 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?