Zakaj nujno potrebujemo slovenski izobraževalni portal
Brez tega uvajanje digitalizacije v slovensko šolstvo ni mogoče
Strokovnjaki nas opozarjajo, da mladi preživijo preveč časa pred računalniki, obenem tudi ugotavljajo, da v te dejavnosti izobraževanje praktično ni zajeto, pač pa mladi pretežno izgubljajo čas z različnimi vrstami sporočanja in sporazumevanja, da je vedno več zasvojenih. Zdajšnje stališče – če že vse popoldne preživijo pred računalniki in telefoni, naj imajo vsaj v šoli mir pred njimi – ne deluje.
Največjo škodo na področju zasvojenosti mladih neposredno zdaj povzročajo prav šole, ki se ne želijo prilagoditi realnemu stanju v družbi in otroke pošiljajo domov že ob 13. ali 14. uri, in sicer v naročje televizije in elektronskih naprav. Doma praviloma sami, v virtualnem svetu, čakajo starše do 17. ure ali še dlje, da pridejo iz službe. Učitelji naj bi ta čas, namesto da bi bili v šoli z učenci, doma pripravljali gradivo in popravljali preizkuse. Z uporabo različne sodobne tehnologije se vlogo in naloge učiteljev lahko zelo hitro in uspešno spremeni.
Prenos vsega v digitalno obliko
Ena od najzanesljivejših možnosti za izboljšanje stanja je namreč ozaveščanje, izobraževanje in usposabljanje učiteljev in mladih za koristno uporabo sodobne …/…/. Kakovosten slovenski izobraževalni portal je prva naloga na tej poti, sočasno pa mora država poskrbeti tudi za spremembo ciljev in izobraževalnih programov.
V prispevku bom poskušal prepričati v nujnost in pomen digitalizacije slovenskega izobraževalnega sistema tudi tiste, ki vidijo v tovrstnih spremembah same nevarnosti in težave za mlade, čeprav gre za potencialno največjo nevarnost zanje same – ker v taki obliki v sodobnem izobraževalnem sistemu zanje ne bo mesta. Verjamete lahko, da bodo zahteve družbe, staršev in otrok močnejše kot nasprotovanja »klasikov«, ki bodo verjetno vsaj na začetku dobili podporo sindikatov. Nov sistem bo omogočal boljše plače, vendar ne za takšno delo, kot je zdaj.
Ključno je dejstvo, da digitalizacija izobraževanja pomeni prenos vseh podatkov in procesov v digitalno obliko, kar omogoča pripravo tematskega multimedijskega gradiva, pa tudi paketov za poučevanje posameznih predmetov. Gradivo se pripravlja centralno, mogoče ga je nenehno posodabljati, posamezni deležniki (strokovnjaki, učitelji …) pa lahko dodajajo svoje izdelke ali predlagajo spremembe. V digitalni obliki je mogoče vse podatke spremljati in analizirati ter z umetno inteligenco tudi optimizirati izobraževanje vsakega posameznika …/…/.
Načeloma vse idealno, vendar …
Vse časovno potratne in neučinkovite metode dela v klasičnem razredu, ko učitelj najprej pripravlja gradivo, uporablja zastarele učbenike in se nato trudi zadovoljiti zelo različne interese in prilagoditi delo različno sposobnim in motiviranim dijakom, pripravlja in dolge ure popravlja preizkuse ter ima dodatni in dopolnili pouk, bodo večinoma odpadle. Učitelj se bo lahko popolnoma posvetil mentorstvu in dejavnemu delu z učenci, imel bo na voljo drugačne in učinkovitejše, tudi personalizirane načine poučevanja, skupinske oblike dela ter zanimivejši in z realnim življenjem povezan pouk …/…/. V zdajšnjem stanju, ko otroke pošiljajo domov ob 13. uri, v zelo različna okolja, se razlike med mladimi samo povečujejo.
In kdaj naj bi se to zgodilo v Sloveniji?
Slovenija na področju izobraževanja hitro sledi smernicam EU in že leta 2009 je bilo vzpostavljeno spletišče SIO (Slovensko izobraževalno omrežje), katerega cilj je bil postati vstopna točka za dostop do informacij, vsebin in storitev, povezanih z uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije v slovenskem izobraževalnem prostoru. Leta 2016 je bi sprejet dokument Strateške usmeritve nadaljnjega uvajanja IKT v slovenske VIZ do leta 2020. Med cilji je tudi zapisano, da je treba zgraditi odprto platformo informacijske tehnologije, e-vsebin in storitev ter vzpostavljati sinergijska okolja za (interdisciplinarno) partnersko sodelovanje.
Na načelni ravni se zdi vse skoraj idealno, v praksi pa ugotavljamo, da po desetih letih obstoja izobraževalni del SIO še zdaleč ne opravlja svoje vloge in nalog. Če kdo ne verjame, si lahko ogleda portal na http://sio.si/, ki tudi za tehnologijo navdušenega učitelja odvrne po prvem ogledu.
Brezplačen dostop
Neuspeh SIO lahko pripišemo napačni predpostavki, da bodo gradivo delali učitelji z učenci in dijaki, ter projektnemu načinu dela, ki po vsakem končanem projektu dobrih rezultatov ne vključi v izobraževanje, temveč se spet loti novega projekta, samo da se nekaj dela.
Obenem se Slovenija predstavlja kot ena najnaprednejših držav na področju prosto dostopnih izobraževalnih virov (OER); ponujajo različne vire, izdelane profesionalno, v tujih jezikih in primerne predvsem za univerzitetno raven študija, v slovenskem jeziku pa nimamo praktično ničesar – razen tistega, kar so razvile založbe same in v mnogih šolah s pridom uporabljajo.
Pri načrtovani nadgradnji SIO je nujno …/…/.
Prenovljeni portal bo moral omogočati ponudnikom vseh vrst (organizacijam v državni in zasebni lasti ter fizičnim osebam) objavo njihovega e-gradiva – tematskega ali organiziranega po predmetih z LMS, ob e-gradivu, ki je že nastalo v sklopu državnih razpisov in projektov. Vse gradivo bo treba sčasoma s pomočjo programov, temelječih na umetni inteligenci, nadgraditi in povezati v učinkovit izobraževalni sistem.
Do vsega tega e-gradiva bi učitelji in učenci ter drugi uporabniki lahko dostopali brezplačno. Morali bi omogočiti, da ponudniki e-gradiva (za posamezne teme ali za celoten predmet) na svoje stroške pripravijo in po potrditvi od Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje objavijo svoje e-gradivo na osrednjem izobraževalnem portalu, potem pa bi ponudnikom tega gradiva država plačevala letne uporabnine glede na število učiteljev (ali število učiteljev v povezavi s številom učencev), ki so izbrali njihovo e-gradivo v posameznem šolskem letu.
Premik mogoč že v enem letu
Tak model financiranja bi ponudnike spodbujal k razvoju kakovostnega e-gradiva in zdravi konkurenčni tekmi, zagotovil redno posodabljanje in nadgradnjo že objavljenega e-gradiva, obenem pa zahteval manjše finančne vložke kot sedanji, občasno objavljeni javni razpisi, katerih rezultat je že omenjeno neuspešno spletišče SIO.
Ker z založbami in drugimi ponudniki e-vsebin večina strokovnjakov s fakultet, zavodov in iz prakse ter učiteljev, ki se na to delo spoznajo in jih veseli, že sodeluje, sem prepričan, da je izreden premik mogoče narediti v enem letu …/…/. Vztrajanje pri stališčih, da so založniki in drugi pripravljavci vsebin in gradiva zaslužkarji na račun izobraževanja ter da je e-gradivo večno in zastonj (izhodišče – edini strošek učbenika sta papir in tisk), ob tem ko država porabi za razne projekte v izobraževanju (ki pa jih pogosto neustrezno porabi za delovanje svojih državnih in paradržavnih institucij) vsaj 40 milijonov evrov na leto, nas bo še bolj prikovalo na mesto klasičnega izobraževanja in zaostanek za razvitimi državami se bo še povečal.
Brez kakovostnega e-izobraževalnega portala uvajanje digitalizacije v slovensko šolstvo ni mogoče, zato je hitro ukrepati nujno, na srečo pa tudi zelo preprosto …/…/.
Dr. SREČO ZAKRAJŠEK, preučevalec sodobnih izobraževalnih sistemov
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 5, stran 4, ki so izšli 2. marca 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
