Gospa Cankar

Ljubezni Ivana Cankarja

Oj ljubica iz prejšnjih dní,
iz polpozabljenih, jasnih dní,
takó krasnà, takó sladkà,
nocoj je mimo okna šlà.

Tako v Erotiki Ivan Cankar obuja spomine na eno svojih ljubezni. Ni jih bilo malo, ženske so literata naravnost oboževale. Med svojim bivanjem na Rožniku je bil Ivan glavni razlog za množičen obisk v gostilni. Nekoč je tako predenj stopila mlada dijakinja, ga pozdravila in vprašala, kako je spal. Cankar je očitno vstal z levo nogo in ji zato zabrusil, da je njegovi spalni vzorci nič ne brigajo. Užaljeno dekle je odjokalo pod bližnjo češnjo in se s samokresom ustrelilo v sence. Cankar je stekel k njej, ugotovil …/…/.

Bojda se je hitro vnel

Vsiljeno izkazovanje očaranosti nad njegovimi brki, šarmom in vihtenjem peresa je šlo Ivanu Cankarju očitno na živce. Za tiste, ki so svojo navdušenost znale skriti za zardelostjo in plahutanjem trepalnic, pa se je pisatelj rad potrudil. Bojda se je hitro vnel, nežnejšemu spolu je dvoril, celo trubaduril. /…/

Kot orožje pri osvajanju ženskih src je seveda uporabljal svoje pisanje, že prvi mladostni ljubezni, Olgi Grudnovi, je spisal sonetni venec, pridal je celo akrostih na njeno ime. Naslednje muze ni iskal daleč, našel jo je v Olgini prijateljici, Franji Opeka. Lahko bi rekli, da sta se spoznala na odrskih deskah, kot najboljša učenca sta namreč recitirala na javni šolski slovesnosti ob 40-letnici vladanja Franca Jožefa I. Da sta si usojena, sta spoznala čez nekaj let v Ljubljani. /…/ Dijak Ivan je po razhodu nekaj dni taval po Zeleni jami v Ljubljani, kmalu pa je vse skupaj označil za ljubeznivo otroško komedijo ter s svojimi ljubezenskimi mrežami odplul dalje.

Očaran nad sinjimi očmi

Plul ni daleč. Počitnice na Vrhniki oziroma maturantski izlet je namreč na pošti preživljala Helena Pehani in Ivan je bil takoj očaran nad njenimi sinjimi očmi. Poletje sta preživela na izletih po vrhniški okolici, obiskala sta Tičnico, Močilnik, na Drenov Grič pa sta z ostalimi dijaki hodila na zabave. Helena sicer ljubezni ni vzela resno, dvorjenje ji seveda ni škodilo, Ivan pa je njej na čast posvetil cikel Helena, objavljen najprej v Ljubljanskem zvonu, nato pa v Erotiki. Heleni gradi gradove, vidi jo v vsakem osvetljenem oknu in jo prosi: Kako ti ljubezen ognjena, V nedolžnih očeh plapola, Ah ti jih razumeš Helena – Ti čuješ te prošnje srca? ... Tudi njej posvečene črtice je niso ogrele, vzela je Cankarjevega sošolca z realke, Cankar pa …/…/.

Flirt s patentirano gosko

Že med naslednjimi poletnimi počitnicami je spoznal Pavlo Kermavner. Bila je zgovorna, živahna in snubcev ji ni manjkalo. Portretiral jo je celo impresionist Matej Sternen. Cankar srečanje s Pavlo opiše takole: Nekako pred dvemi leti – o počitnicah, predno sem odšel prvikrat na Dunaj, seznanil sem se na Vrhniki s hčerjo nekega posestnika. Čisto slučajno; zdi se mi, da sem posodil gospej neko knjigo in da sem na ta način zašel tja. In tam se je pričel najneumnejši flirt mojega življenja. Pavla je bila sicer lepa, toda patentirana goska. Prvikrat sem ji samo mimogrede in iz dolgega časa povedal, ›da jo ljubim‹ – in ona je odgovorila isto. Jaz sem se silno začudil, ker tega nisem pričakoval. Sprva se mi je zdelo vse skupaj nekako nerodno in smešno, ker prav za prav nisem čutil ničesar. A naposled ne vem, kako je prišla kljub temu senca neke ljubezni.

Ljubezen je onemela, ko je Ivan odšel študirat na Dunaj, ob vrnitvi na Vrhniko pa je razmerje dobilo nov zagon, ki je bil kmalu prekinjen s strani Pavline matere. Študentu Ivanu se je vse zdelo prebedasto in se je poslovil jako uljudno.

Gorko čutil je lepoto njeno

Prva prava ljubezen, srna, rjavooka Anka, pa je pustila največji vtis v pisateljevih delih. Anica Lušinova se pojavlja v mnogih pesmih in črticah, ohranjeno je veliko ljubezenskih pisem, svojo izbranko tako nagovarja: Anica – kako se je odprlo meni nebo od tistega čudovitega dne, ko sem se prvikrat dotaknil s svojimi trepetajočimi ustni Tvojega obraza … Vse, kar je bilo v moji duši lepega in plemenitega, vzcvetelo je hipoma, kakor vzcvete roža, kadar posijejo nanjo topli jutranji žarki. Nikdar poprej nisem tako gorko čutil vso lepoto in poezijo krog sebe in v svojem srcu, kakor jo čutim zdaj v spominih nate in omamljen od ljubezni.

Z vso silo pa se je Cankar kljub omame polne ljubezni na Dunaju zaljubil v Ankino sestro Minko. V pesmi Oblatil sem ljubezen tvojo čisto se sicer opravičuje za podlo dejanje, za vse laži in prevare, kako sta to sprejeli sestri Lušin, pa ne bomo nikoli vedeli. /…/

V moralni zadregi

Dunaj je bil kraj nesrečne ljubezni tudi za Štefko Löfflerjevo, Ivan Cankar je bil namreč podnajemnik v stanovanju njene matere, v krepko, postavno dekle pa se je pesnik zaljubil. Nosil ji je visoko literaturo francoskih in ruskih pisateljev, a Štefka je raje kot Dostojevskega brala …/…/. To Ivana seveda ni vrglo s tira, z njo se je nameraval poročiti, priskrbel ji je celo poročno obleko. Ker pa je imel pisatelj veliko srce, je pot vanj našla tudi Mici Kessler in tako se je nesrečnik znašel v moralni zadregi. Na Dunaju ga je skoraj s poročno tančico na glavi čakala Štefka, v Ljubljani pa mlada Micka. Zato je pobegnil v Sarajevo. Govori se, da je imel vmes prste tudi pisateljev brat Karlo, ki …/…/.

Bele poroke pa ni bilo

Zaroko je tako razdrl, veliki ljubezenski žar do Mici pa ga je spodbudil k pisanju farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski, a žal tudi ta ljubezenska vez ni bila uslišana. Mici je na Rožnik spremljala tudi Milena Rohrmann, ki je zadnja od znanih Cankarjevih simpatij. Hodila sta na izlete na Vrhniko in na Bled, razmerje je bilo majavo in Ivan se kar ni mogel ogreti zanjo. Milena ga je želela iztrgati iz rožniškega gostilniškega okolja in to ji je tudi uspelo, v zadnjih letih pisateljevega življenja so mnogi mislili, da se bosta poročila, Milena se je tudi okronala z nazivom Cankarjeva nevesta.

Pisatelju, žal, bela poroka ni bila usojena, večna ljubezen do vseh simpatij pa bo živela v njegovih delih in samo zahvalimo se jim lahko, da so bile njegove muze.

Za njó strmí okó solznó,
in v srcu je meni takó težkó, –
pozábila name je bógve kdaj,
a jaz je ne morem vekomaj.

TARA MILČINSKI

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 5, stran 5, ki so izšli 2. marca 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?