Kako se izkušnja begunstva dotika naših življenj

S posveta Andragoškega društva Slovenije

Nedavno je Andragoško društvo Slovenije pripravilo posvet Kako se izkušnja begunstva dotika naših življenj in kako naj se odzovemo izobraževalci; osrednja tema je bila torej problem begunstva in migrantstva. Oboje se bo moralo prej ko slej iz medijev in politike preseliti ne le v naše vsakdanje razmišljanje, temveč tudi v druge dejavnosti in izobraževalne programe, da ti ne bodo le domena peščice ozaveščenih posameznikov, redkih institucij, projektov, aktivistov in prostovoljnih organizacij …

Kakšne informacije imamo izobraževalci? Kaj v resnici vemo o beguncih in migrantih? Kako razmišljamo mi in kako nekateri, ki jim je mar o tej, še vedno osrednji in pomembni evropski temi, ki ne najde pravih odgovorov? Nekaj odgovorov so zbrani iskali tudi na tem srečanju.

V prvem delu je bilo nekoliko več poudarka na teoretičnih razmišljanjih. Najprej o razraščanju kulturnega determinizma, ki prehaja v kulturni rasizem in diskurz nestrpnosti – o tem je spregovorila dr. Ksenija Šabec (Fakulteta za družbene vede Ljubljana), kar je dopolnil še prispevek dr. Lane Zdravković (Mirovni inštitut Ljubljana), in sicer z mislijo, da je novi neorasizem posledica neoliberalnega pogleda, ki je pojem višje/nižje rase zamenjal s pojmom višje/nižje kulture; slednja seveda ni kompatibilna z našo.

Mag. Blanka Jamnišek z Ministrstva za zunanje zadeve je opozorila, kako pomembno je, da naša država kot podpisnica mednarodnih konvencij dosledno spoštuje tudi človekove pravice migrantov, še posebno pravice otrok beguncev. Njim je tudi namenjena zgibanka, izdana v več jezikih.

Odvzet glas

Rok Smrdelj s Filozofske fakultete v Ljubljani in njegov mentor, prof. dr. Jože Vogrinc, sta raziskovala, kolikšen je vpliv medijskega poročanja na oblikovanje javnega mnenja in posledično drže politike. Izbrala sta tri ilustrativne primere naše osrednje televizijske hiše. Prvi prispevek (22. 8. 2015), ki je gledalce seznanil z migranti na makedonski meji, je o njihovi stiski poročal še s precej sočutja. Slab mesec pozneje (17. 9. 2015), ko so prišli do naše južne meje, pa je diskurz človečnosti že opazno zvodenel; poudarjati se je začel varnostni vidik, ki so ga najprej vpeljale desne stranke. V prvem prispevku so imeli posamezni begunci še možnost, da sami predstavijo svojo zgodbo. Pozneje jim je bil ta glas odvzet, njihovo humanitarno stisko pa so razni komentatorji opisovali z izrazi, primernimi za poročanje o naravnih nesrečah (begunski val, preplavili so ipd.).

V nedavnem poročanju (6. 2. letos) so migranti le še ilegalni prebežniki, človeški vidik tragedije je že docela zabrisan, njihova dejanja že dolgo komentirajo drugi.

Pa ne bi smeli pozabiti, da so človeške pravice nad vsemi zakoni in predpisi.

Prijazne malenkosti so pomembni zidaki

Izjemna humanitarka, dr. Anica Mikuš Kos, se je najprej vprašala, ali s toliko opevano integracijo ne postavljamo pred prišleke previsokih zahtev. Kljub njihovemu začetnemu nepoznavanju jezika in kulture bi z nekaj dobre volje in človečnosti lahko našli pot, si dali priložnost, da ob dobronamernem druženju in veselju spoznavamo drug drugega.

V procesu integracije se še najbolje znajdejo otroci …/…/. Šola ima izjemno vlogo pri socializaciji in psihosocialni podpori otrok, saj so prve otrokove izkušnje v novem svetu odločilne za njegov poznejši odnos. Ob prijaznih izkušnjah bodo novo okolje sprejemali pozitivno, seveda pa je tudi obrnjeno. Zato so ljubeznive malenkosti podpore v šoli pomembni zidaki njihove dobre izkušnje.

Dr. Marijanca Ajša Vižintin (ZRC SAZU) je predstavila projekt Le z drugimi smo 2016–2021, zasnovan v podporo pedagoškim delavcem in pedagoškim kolektivom …/…/. Avtorji posameznih seminarjev predavajo po šolah in drugih ustanovah po Sloveniji, z njimi pridejo tudi zunanji sodelavci, ki pripovedujejo o svoji osebni begunski izkušnji.

Poleg informacij na spletni strani je na voljo tudi knjiga Medkulturna vzgoja in izobraževanje izpod peresa omenjene predavateljice, ki je svoj tokratni prispevek sklenila s pregledom nekaterih naslovov mladinske književnosti o tej tematiki.

Status približno desetini

Dr. Anita Jug Došler in mag. Margerita Zagmajster (Andragoški center Slovenije) sta pripravili prispevek o programu usposabljanja izvajalcev, ki izvajajo program začetne integracije priseljencev, in postregli s prepričljivo statistiko, ki več kot opravičuje obstoj programa in nujno nadaljevanje usposabljanja.

Nevladne organizacije so postale nepogrešljiv steber pri delu, pomoči in izobraževanju različnih skupin migrantov. Zgled takšne dobre prakse sta projekta V.O.L.C.A.N.O. in ENGAGE v sklopu Erasmusa, ki ju izvajajo v sosednji Hrvaški. Predstavil ju je gost z Reke Andrej Marušić (Ustanova za izobraževanje odraslih Dante). Pri prvem projektu se posvečajo zlasti jezikovnemu poučevanju starejših, medtem ko je drugi namenjen bolj izobraženim ženskam, ki jih dodatno usposobijo in povežejo tako, da lahko sodelujejo pri izobraževanju pribežnikov s svojega jezikovnega področja. /…/

Tudi naslednja prispevka sta bila iz vrst nevladnih organizacij. Franci Zlatar s Slovenske filantropije je v kratkem pregledu delovanja zaobjel vse poglavitne komponente migracijske problematike. Med drugim je citiral podatek o številu prosilcev za azil v letu 2017, bilo jih je 1.476, od tega je bilo priznanih statusov le 152. Največ prosilcev je prišlo iz Alžirije, Turčije, Irana, Afganistana, Eritreje, Maroka in Pakistana. Večinoma so postopki izjemno dolgotrajni (delno tudi izključevalni glede na državo, iz katere prihajajo), zato povzročajo depresijo, malodušnost in pasivnost migrantov, to pa lahko negativno vpliva na poznejše vraščanje v družbo. /…/

Na cesti – brez hrane, strehe nad glavo in dokumentov

Del Socialnega centra Rog, poimenovan Second home, je bil sprva namenjen neformalnemu druženju migrantov z domačini: predstavitvi njihovih kultur, kulinarike, plesov in podobno. Aigul Hakimova, vodja centra in družbena aktivistka, je opozorila, da se v zadnjem času srečujejo z novo brezpravno skupino ljudi, t. i. sans papiers, to so tisti prosilci, ki so jim prošnjo po azilni zaščiti zavrnili, obenem pa jih država ni deportirala, saj so razmere v njihovih matičnih deželah še vedno prenevarne (denimo Afganistan). Tako so ostali dobesedno na cesti, brez hrane in strehe nad glavo, brez dokumentov. Second home jenjihovo prvo (trenutno edino) zatočišče. Takšnih oseb je že približno 50 na leto.

Posvet je zaokrožila prof. Olga Drofenik iz študijskega krožka Dragomer (društvo Dvig). Izpeljali so zanimivo raziskavo o odnosu sokrajanov do morebitnih priseljencev v njihov kraj. Anketne vprašalnike so razposlali v 80 domov, odgovorilo jih je polovica (40). Na vprašanje, ali bi dovolili naseliti begunce v svojo bližino, jih je 56,3 odstotka odgovorilo nikalno, 25 odstotkov bi to dovolilo brezpogojno, 18,8 odstotka pa s posameznimi zadržki (sprejeli bi jih manj, nekateri le družine itd.). Zanimiv izid, veljalo bi ga preveriti še kje!

MAJA SOTENŠEK

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 5, stran 3, ki so izšli 2. marca 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?