Teče nit, teče misel, teče čas …
Lani se mi je večkrat zalomilo. Zaslutim, kdaj se bo to zgodilo, kdaj bo »šlo čez«. Ko gre čez, postanem neskončno ponižna in majcena. Potegnem se vase, zadovoljim se z zelo elementarnimi potrebami in tem prilagodim želje, vse preostalo postane manj pomembno. Drugega mi tudi ne preostane, saj telo kliče in me za nekatere stvari začasno prikrajša. Svobodno gibanje je ena teh. Neprijetno. Obenem pa vse nenadoma tako preprosto …
Ko se »zmenim« sama s seboj, je laže …/…/. Vmes pa … prestati je treba.
Tako sem lansko poletje »obmirovala«, se poslovila od vseh počitniških načrtov in želja ter po nekaj desetletjih posegla po – kvački. Še sama nisem dobro dojemala, kaj počnem. Če bi mi to kdo napovedal, bi zamahnila z roko, češ kvačkala pa res ne bom. Pri vsem, kar me zanima, naj bi počela nekaj, kar sicer v rani mladosti sem, a to ni bilo nekaj takega, kar bi se globlje zasidralo vame.
Vendar je bilo prav to zame v tistih neskončno vročih dneh zelo blagodejno. »Druženje« z voljno nitjo, ki se je vila čez mojo dlan in med mojimi prsti, mi je neskončno prijalo. In dober občutek je bil, ko so začele nastajati stvari. Najprej torba, podobna tistima, ki sta me spremljali konec osnovne šole (umazano bele barve) in v začetku gimnazije (živo modre). Zdaj je najprej zaživela še živo rdeča, kmalu za njo zelena, in ta je sploh lepa in uporabna. Ob tej se je porodila zamisel za ta nakit, ki ga danes delim z vami. /…/ Poletni dnevi so minevali, okrasja je bilo vse več, jaz pa sem ga z užitkom med seboj spletala in z njim dopolnjevala svoja dnevna oblačila.
To me je čisto prevzelo in navdušenje še traja. Zabava me, ko sproti prepletam te kvačkane pisane »ogrlice«, izberem pač barve, ki mi ustrezajo glede na dan (počutje, oblačila in priložnost), in se malo poigram. To spletanje zdaj je pravi užitek, saj nikdar ni enako. In v tem je čar.
Pa mi kdo poreče, kako sem lahko naredila toliko »ogrlic«, saj je vendar to tako zelo enolično delo. /…/ Nisem nizala le zank, pač pa tudi misli; med veliko odvečnimi mnoge koristne, nekatere so bile pravi biseri. In ob na videz monotonem nizanju zank sem uzrla te končne oblike mojega zdajšnjega okrasja, ki so me kar gnale naprej.
Tudi zlaganje tega časopisa ni monotono. /…/ Med zasnovo in končno podobo pa se toliko vsega dogaja in zgodi … Tudi moja kuharija ni dolgočasna, vsaj zame ne. Pač ni po receptih in prav to me sila zabava. /…/ Nekaj je prav hvaležnih odjemalcev in včasih me kdo povpraša po kakšnem receptu. Pravzaprav ga ne znam dati, raje zato včasih kaj skupaj pripravimo. Sproščeno, z občutkom in igraje.
Spomnim se – pred leti je bilo – običajnih stisk najstnice, ki mi je zelo blizu. Kako ji povedati, da bo minilo, da bo prestala in se nekega dne vsemu, kar se ji trenutno dogaja, celo iskreno smejala? Pa sem ji ponudila v branje odlomek iz svojega zaprašenega več deset let starega dnevnika … Zdaj se skupaj smejeva tistim letom. /…/ Občasno piše dnevnik tudi sama … Včasih pomaga že pisanje v dnevnik, drugič bolj druženje s prijatelji. Prejšnji teden je bilo eno takih skupnih, nepozabnih, prav z njo in z njeno družbo.
Naj bo pogovor z dnevnikom, kvačkanje, kuhanje, gorništvo, petje, ljubljenje, ples, tek, pisanje … vse je prava stvar. Res ne vse v vsakem trenutku, a vse v pravem trenutku, v pravem obdobju in v pravi meri. Kaj in kdaj pa je to?
Kvačkala sem prejšnje poletje ogromno. In zame je bilo to tedaj pravo.
Teče misel,
naplavlja
dragocene drobce.
Teče nit,
čez dlan,
med prsti teče.
Teče čas,
mineva,
se izteče.
In nekaj nastaja …
Zdaj za kvačkanje ni časa in ne prostora.
Ko je pravo v pravem trenutku in v pravi meri, to čutiš.
LUČKA LEŠNIK
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 5, stran 15, ki so izšli 2. marca 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
