Prehlad sodobnega časa

Anksioznost

Sodobni življenjski slog vse bolj načenja človekovo duševno zdravje. Pogosto smo napeti, obdaja nas tesnoba. Nekateri vzroki za to so dobro znani, drugi spet zakriti in zahrbtni, potrebni globokega vpogleda vase in spreminjanja miselnih vzorcev. Kaj sploh je tesnoba ali anksioznost? Panični napad? Kako vemo, kje je meja med normalnim doživljanjem neprijetnega čustva in bolezenskim stanjem? Ali jo lahko natančno določimo?

Anksioznost (stanje živčne napetosti) ali tesnoba je del normalnega čustvovanja, ki ga ponavadi spremljajo fiziološke in vedenjske spremembe (podobno se odzovemo tudi na stres), vse do takrat, dokler ni tako močna, da človeka ovira pri vsakdanjih dejavnostih in mu povzroča trpljenje. Če tesnoba vztraja in je prisotna, tudi ko nevarnosti ni več, preide v bolezensko tesnobo ali anksiozno motnjo. Anksioznost pri ljudeh je vse bolj pogosta, zato jo imajo v psihiatriji za prehlad sodobnega časa. Kar je v somatski medicini prehlad, je v psihiatriji anksioznost. Tudi številne študije kažejo, da je v zadnjih letih čedalje več ljudi, ki doživljajo panične napade. Ti so izjemno neprijetni, a povsem nenevarni. Ob paničnem napadu se oseba boji, da bo umrla, izgubila zdrav razum ali pa nadzor nad svojim vedenjem. Anksiozne motnje so poleg depresije najpogostejše duševne motnje v razvitem svetu. Raziskave kažejo, da trpi za anksioznimi motnjami v evropskem prostoru kar 41 milijonov ljudi. K anksioznosti so bolj nagnjeni perfekcionisti, ljudje, ki slabo prenašajo kritiko, ki imajo močno potrebo po odobravanju in nadzoru nad vsem pa tudi tisti, ki zanemarjajo in celo zanikajo občutke, da so pod stresom. Anksiozne motnje se lahko pojavijo pri ljudeh vseh starosti (tudi otrocih) in prizadenejo oba spola, čeprav so pri ženskah pogostejše ...

… Telesni znaki pogosto posnemajo različne bolezni, zaradi česar se bolnik lahko še bolj prestraši. Veliko bolnikov ob simptomih anksioznosti poišče pomoč na urgenci. Šele ko jim zdravniki zagotovijo, da nimajo nikakršne telesne bolezni, poiščejo psihiatra ali psihologa. Anksiozno motnjo je treba zdraviti, saj vpliva na kakovost življenja, ovira delazmožnost in onemogoča osebnostni napredek. Če je ne zdravimo, vodi v umik, ogibanje in povzroča težave v odnosu do soljudi. Anksiozne motnje so skupen izraz za več različnih oblik motenj. Poznamo generalizirano anksiozno motnjo, panično motnjo, fobično motnjo, posttravmatsko stresno motnjo in obsesivno kompulzivno motnjo. Anksioznost je lahko navzoča tudi pri ljudeh, ki trpijo za psihozami, in pri tistih, ki jih je prizadela huda telesna bolezen. Vzroki za razvoj anksioznosti so prirojena nagnjenost, anksioznost v družini, zgodnje izkušnje v otroštvu, kronične telesne bolezni ... Tudi različni neprijetni dogodki, zdravstvene težave, smrt bližnjega in podobno lahko sproži anksioznost. Zdravimo jo s psihoterapijo (vedenjska, kognitivna, kognitivno-vedenjska, psihodinamska ...), z zdravili (anksiolitiki in antidepresivi), z metodami sproščanja, vedenjskimi tehnikami, s treningi socialnih spretnosti, z igranjem vlog ... ali s kombinacijo navedenega. Strokovnjaki ugotavljajo, da je uspeh zdravljenja odvisen od tega, koliko bolezen ovira posameznika v vsakdanjih obveznostih in kako globoko je prizadela kakovost njegovega življenja. Če bolnik ozavesti svoje težave, če razvije potrpežljivost in dejavno sodeluje s psihoterapevtom, je zdravljenje anksiozne motnje po navadi uspešno …

…

… Naše vsakdanje delovanje in odzivanje ni odvisno od dogodkov, kot so bili včasih prepričani, temveč od tega, kako mi sprejmemo te dogodke in kako si jih razlagamo. Kako se bomo čustveno odzvali in obnašali ob nekem dogodku, je odvisno od tega, kaj si mislimo o njem. Tako lahko – zaradi napačnih stališč, nestvarnih prepričanj in vzorcev – človekovo vedenje resno ovira kakovost našega življenja. Kognitivno-vedenjska terapija (KVT) pa se loteva prav spreminjanja mišljenja, vkoreninjenih miselnih vzorcev, ki pogojujejo naše čustvovanje in vedenje. Poglavitna teza KVT je, da mišljenje vpliva na človekovo vedenje in čustvovanje. Tako lahko s spremembo mišljenja vplivamo tudi na spremembo razpoloženja in vedenja. O tem smo se pogovarjali z Doris Adamčič Pavlovič, specialistko klinične psihologije in psihoterapevtko v Psihiatrični kliniki v Ljubljani.

Strokovnjakinja, ki se že vrsto let ukvarja predvsem z zdravljenjem depresivnih in anksioznih stanj, je pri nas med prvimi vpeljala kognitivno-vedenjsko terapijo. Slednja je v svetu priznana in uveljavljena kot ena najbolj uporabnih in učinkovitih terapij sodobnega časa. Oče KVT je psihoanalitik Aaron Temkin Beck, ki je ugotovil, da pri svojem delu poleg psihoanalize potrebuje še dodatne, učinkovitejše in bolj uporabne metode. KVT se je najprej uporabljala pri zdravljenju depresije, a so z njo začeli zdraviti še druge motnje, denimo, anksiozne, zlorabe drog, motnje prehranjevanja, seksualne in partnerske težave, motnje spanja in celo osebnostne motnje ter psihoze. Pomaga tudi pri spoprijemanju s stresom, pridobivanju samospoštovanja in zboljšanju samopodobe.

Duša in telo sta eno

Izraz kognitivni procesi predstavlja spoznavne procese, kot so mišljenje, zaznavanje, prepričanje, prek katerih spoznavamo in dojemamo sebe in svet. Bistvo KVT je sprememba mišljenja, s katero se spremeni tudi človekovo vedenje in čustvovanje. »V pogovornem jeziku ljudje radi rečejo, da je vse v naši glavi. Gre za to, kako posameznik vidi stvari in dogajanje. Isti dogodek lahko dva človeka vidita povsem različno. Lahko pa isti človek pod vplivom različnega razpoloženja enak dogodek dojame drugače. Denimo, če smo dobre volje, nas neka stvar ne bo motila, če pa smo slabe, nas bo po vsej verjetnosti razjezila. Naše vedenje je torej odvisno od našega stališča, prepričanja,« ugotavlja Doris Adamčič Pavlovič. Ker je človek tako čustveno kot razumsko bitje, lahko ločevanje razuma od čustev povzroči težave. V preteklosti so čustvom namenjali le malo pozornosti, saj so jih pojmovali kot odraz šibkosti, nemoči, pripisovali so jih ženskam, moški kot močnejši pa naj jih ne bi izražali. Postopno se ta stališča spreminjajo. A čustva ne morejo biti kar razpuščena, brez nadzora. Psihoterapevtka razkriva, da »nakopičena čustva lahko ob stresu neobvladljivo privrejo na dan. Učenje obvladovanja čustev pa je pomembna naloga KVT. Človek se s prepoznavanjem in ozaveščanjem telesnih občutkov, ki spremljajo različna čustvena stanja, uči tudi to, da jih obvladuje. Denimo, občutki strahu so pri anksioznih motnjah skrajno neprijetni in tisti, ki jih doživlja, si napačno razlaga, da se mu bo zmešalo, da bo omedlel in kar umrl. Pogosto si ljudje svoje težave razlagajo kot odraz svoje šibkosti in pretirane čustvenosti.« …

… Kako postati sam sebi dober terapevt? Več v ŠR!

SANJA TOŠEV