Brezplačna cesarjeva nova oblačila?
Po nedavnih odmevih v medijih marsikoga ni presenetilo, kaj se je dogajalo v dneh ob začetku šolskega leta. Ponavljajo se nekatere protislovne zgodbe v dejanjih šolske oblasti, ki so še vedno precej oddaljene od cilja o deklariranem brezplačnem obveznem šolanju učencev, kaj šele o olajšanju gmotnih bremen staršev dijakov srednjih šol.
Za nedavna »cesarjeva nova oblačila« v naši izobraževalni politiki sta značilna primera ukrepov v osnovnem in srednjem šolstvu. Pri nas je že več let svojstveno pojmovanje oskrbe osnovnošolcev z brezplačnimi učbeniki, v srednjih šolah pa tako imenovana subvencionirana, a precej slabo načrtovana in vpeljana »zdrava šolska prehrana« dijakov.
»Brezplačna izposoja« učbenikov osnovnošolcem
Poglejmo, kako je s pravkar vpeljano »brezplačno izposojo« uradno veljavnih učbenikov vsem osnovnošolcem. Ob koncu šolskega leta jih bodo morali vrniti v šolske učbeniške sklade. Torej jih med šolskim letom ne bodo mogli uporabljati kot svoje delovne učbenike. V državah, kjer jih zvečine brezplačno podelijo učencem, jim ob koncu šolskega leta ostanejo v trajno last. Tako jim omogočajo, da lahko pri učenju po svoji presoji besedila podčrtujejo, vpisujejo svoje pripombe, lahko pa takšne učbenike tudi pozneje po potrebi vzamejo v roke kot priročno gradivo za osvežitev prej pridobljenega znanja.
Verjetno tudi ni bila dovolj premišljena odločitev ministrstva za šolstvo, ko je izvzelo iz seznamov potrjenega učnega gradiva delovne zvezke ter jih tako bolj ali manj razvrednotilo. Pri posameznih predmetih so se delovni zvezki nedvomno uveljavili kot dopolnilni didaktični pripomoček za učenje in utrjevanje učne snovi. Pri nas verjetno najmanj že vsaka peta družina kljub marsikje organizirani solidarnostni skrbi v šolskih okoliših težko spravi skupaj del denarja za vse stroške šolanja. Poznamo skromne povprečne delavske plače, kakršne ob vse občutnejši rasti inflacije kažejo pravo podobo zdajšnje socialne diferenciacije pri nas.
Res je, da v šolskih okoliših marsikje stalno zbirajo denarne prispevke (društva staršev, društva prijateljev mladine in druge organizacije civilne družbe) za uresničevanje programov osnovnih šol, da bi bili tako ne glede na gmotni položaj družin vsem učencem dostopna šola v naravi, prostovoljne športne, kulturne dejavnosti ter različni interesni krožki, ekskurzije, izleti, letovanja ... Vendar to niso sistemski ukrepi, temveč le dobrodelna, hvalevredna dejavnost, ki ni povsod uveljavljena.
Čeprav imajo naše osnovne šole v primerjavi s srednjimi zvečine že kar dobro organizirano šolsko prehrano (malica in kosilo kot topli obrok), ta še ni povsod dosegla takšne ravni sodobnih civilizacijsko-higienskih standardov, ki učencem s svojim spodbudnim okoljem omogočajo in zagotavljajo kulturno prehrano kot nujen pogoj za zdrav razvoj odraščajoče mladine.
»Subvencionirana« prehrana v srednjih šolah
Takšne vzgojno-izobraževalne smotre naj bi pospešeno uresničevali tudi v srednjem šolstvu, in sicer z nedavno na vrat na nos sprejetimi ukrepi ministrstva za šolstvo za enotno organizirano subvencionirano (z drugimi besedami državno denarno podporo k stroškom toplega obroka srednješolcev v znesku 2,43 evra na dan) prehrano vsem dijakom v starosti od 15 do 19 let. V dejanski praksi je ta pridobitev marsikje še vedno neuresničljiva. Prehod ni bil dovolj domišljen, improvizirati take zahtevne naloge pa tudi ni preprosto, če ne kar nemogoče. Zato številne šole v časovni stiski organizirajo prehrano s pomočjo raznih koncesionarjev - bodisi v zasilnih prostorih šol ali celo v okoliških gostilnah. To zahteva podaljšani odmor in tako podaljšan pouk. Šole opozarjajo na preglavice dijakov vozačev, saj vozni redi avtobusov in vlakov tem spremembam niso prilagojeni.
Žal tudi neredke, v zadnjem desetletju adaptirane ali celo novozgrajene srednje šole ne premorejo ustrezno urejenih šolskih kuhinj in jedilnic, čeprav je bilo že pred leti z zakonom določeno, da je treba, denimo, gimnazijcem zagotoviti en obrok hrane na dan. Po ocenah Dijaške organizacije Ljubljane se menda blizu deset tisoč (po mnenju drugih šest tisoč) ljubljanskih srednješolcev še vedno med glavnim šolskim odmorom zateka po »hitro hrano« v bližnje trgovine in gostinske lokale. V okoliščinah, ko srednjemu šolstvu primanjkuje tudi ustrezno izobraženega in strokovno usposobljenega osebja za šolsko prehrano, je seveda šolski oblasti težko pritrditi, da si s kulturno organizirano prehrano prizadeva za zdrav razvoj odraščajoče mladine. Priprave na tako pomembno in nedvomno koristno spremembo bi morale biti bolj domišljene, predvsem pa postopne. To pa je le del kroničnih težav organizacije našega šolstva. Bolj bi bilo treba slediti izkušnjam najrazvitejših vzgojno-izobraževalnih sistemov v Evropski uniji - denimo pri fleksibilnejši organizaciji in razvoju šolske mreže. Skladno z zasnovo vseživljenjskega učenja, dostopnega vsem, ki se hočejo izobraževati in izpopolnjevati, je treba stalno posodabljati programske strukture izobraževanja ...
Devalvacija poklicnega in strokovnega izobraževanja?
In ne nazadnje: razvoj ter status poklicnega in strokovnega izobraževanja je bil v zadnjem desetletju v Sloveniji podcenjen. Posledice takšne šolske politike se čedalje bolj izražajo v pomanjkanju strokovnih kadrov s srednjo (poklicno in tehniško) izobrazbo. Država bi v sodelovanju s posameznimi gospodarskimi panogami in podjetniškimi sistemi morala bolj spodbujati razvoj kakovostnega poklicnega in tehniškega šolstva - tudi s podaljšanjem izobraževanja po končani osnovnošolski obveznosti s štiriletnimi programi (tako kot v nekaterih drugih članicah EU) ter z ustreznejšo nadgradnjo mreže z višjih in visokih strokovnih šol, seveda z zagotovljeno infrastrukturo (učni kadri, zgradbe in oprema) in skladno s koncepcijo vseživljenjskega izobraževanja. Dejansko pa je v preteklosti z neredkimi parcialnimi spremembami v sekundarnem izobraževanju delno pripomogla k njegovem razvrednotenju in ...
