Nedeljski večer

Na rešetu vsakdana

Poklicno se že ves čas ukvarjam z eno in isto rečjo, in to so Šolski razgledi. Živi dolgčas, poreče marsikdo. Isti obseg časopisnih strani, isto področje, ista ciljna publika, ponavljajoče se teme, podobni članki, podobni avtorji, nekateri prav isti že ves ta čas …

Dolgočasno le na zunaj, za tiste, ki ne poznajo časopisa in tega dela, predvsem ne tudi okoliščin, v katerih nastaja časopis. O teh sem že večkrat pisala, zadnje čase manj, da se ne ponavljam in ne tratim časopisnega prostora in predvsem svoje energije, ki mi je je kljub moji »statičnosti« (občasno mi jo očitajo nepoznavalci tega dela, mene in drže, ki je ob tem potrebna, predvsem pa ne poznajo zares svojske poti ŠR) že precej pošlo …

Pa ni dolgočasno to moje delo, niti en samcat trenutek ga še nisem tako občutila. Ob pisanju – na začetku moje poti, ko sem imela še sodelavce in nisva bili prav za vse le sami s tajnico, so bili to daljši članki, reportaže, pogovori, zdaj, ko sem, ne po svoji želji, skorajda onewomanband, le te vrstice in nepodpisane drobnarije – sem domala zmeraj uživala in še uživam, tudi besedila, ki prispejo v uredništvo, prav z veseljem prebiram, jih opremljam in pripravljam za objavo, lektoriram, delam korekture … Predvsem je luštno sestavljati številko, iskati povezave med članki, da nastajajo nekakšne ubrane celote po straneh in posameznih številkah, poseben užitek je vse prepletati z likovno podobo časopisa, včasih so ji dodane celo pesmi … To, ko z zunanjim kolegom postavljava strani in piliva drobnarije ter končno podobo zboljšujeva do tik pred zdajci, je posebna poslastica. Seveda vse terja precej časa in še česa …  

Se spomnim, s kakšnim navdušenjem sem vpeljala v Šolske razglede »likovno galerijo». Česa podobnega dotlej še nisem videla. To, da imajo bralci, ki v prostem času likovno ustvarjajo, četudi so daleč od profesionalcev, svoje stvaritve možnost pokazati javnosti, se mi je zdelo zelo fino. Seveda z veseljem objavim tudi dela profesionalcev, ki so kakor koli povezani ali prepleteni s področjem vzgoje in izobraževanja.

A precej doživljam tudi stisk (kdo pa jih ne), zlasti kadar ni na voljo dovolj raznolikih člankov in jih je preveč o eni in isti zadevi, o čem drugem, kar bi bilo tudi prav in potrebno, da je časopis aktualen in raznolik, pa jih ni. Tudi sem naveličana zmeraj znova pojasnjevati, da je pisati za časopis vendarle drugače, kot pripraviti referat, gradivo za seminar ali poročilo projekta; še bolj sem naveličana iz takšnega gradiva oblikovati članke sama. In sploh je dan »polepšan«, ko me kdo vpraša, ali je res, da pri ŠR pri člankih vse »vire črtamo«, potem pa me še poduči, da bi kot urednica morala vedeti, da je uporabljene avtorje treba citirati, da se ne sme kar »krasti« in si lastiti tujih misli …

Vprašam se, s kom se vendar pogovarjam, s kom komuniciram. Hm … s pošiljatelji člankov (če je treba – da bi sicer z vsemi komunicirala, ni izvedljivo), to pa so – povečini – učitelji. In nič mi več ni jasno. Kako lahko nekdo, ki mu lepo razložim, da je pisanje za časopis drugačno kot za zbornik in podobno, da časopisna oblika pač ne prenese na koncu članka virov in opomb, da je to treba pač drugače vplesti v besedilo, uporabljene avtorje omeniti v članku, to razume tako zelo drugače?

Čeprav je ročno pisanje čedalje bolj cenjeno in tudi sama se zelo razveselim na roko napisanih pisem, me vse prej kot navduši »članek« za objavo, ročno napisan, celo z nalivnikom, na več kot 20 listih, popisanih na obeh straneh. Tudi to, da gre za lepopis, spominja celo na kaligrafijo, pa še več barv je uporabljenih, ne odtehta.

Takih ocvirkov je še veliko, tudi manj prijetnih. Denimo v okoliščinah, kakršne so, tudi ni mogoče zboleti. Če bi se to zgodilo, je prav zares vprašanje, kako bi bilo z nadaljnjimi številkami ŠR. Pa ne, da ni ljudi, ki potrebujejo delo; vendar potrebujejo tudi dostojno plačilo.

Da ne obujam vseh drugih osebnih stresnih dogodkov in obdobij, za katere si tudi ni bilo mogoče vzeti dovolj časa in se jim bolj posvetiti, ko je bilo to najbolj potrebno in primerno.

In danes me je doseglo nedeljsko pisemce enega tistih piscev, čigar besedilo, poslano že pred meseci za objavo v časopisu, je obtičalo ne kupčku neobjavljenega. »/…/ Menim, da je vzrok ne objave tako zanimive teme tudi spolna zasedenost menedžmenta Šolskih razgledov, kaj pravite! Šolnike nas bi tako in tako radi zreducirali na razprave o številu ur, o problematiki manjkanja itd., skratka na pasivno strokovno telo države. Zato pa smo v primerjavi z zdravniki ... Navsezadnje je pomembna tudi širina časnika, ki ga vodite v imenu nas vseh; pa še kakšnega moškega dodajte v uredniški odbor.«

Nasmehnem se. Veliko sem že slišala, kaj vse bi morala in kako. Kadar sem ponudila priložnosti in ponudila roko, sta se hipna volja in modrovanje kaj hitro razblinila. Kadar sem sama iskala posluh ali pomoč, seveda tam, kjer se mi je zdelo, da ju lahko pričakujem, tudi ni uspelo.

Zdaj pa smo pri moških …

Prva moja želja, ko sem začela pred dvajsetimi leti povsem samostojno voditi in ustvarjati ta časopis, je bila ta, da sodelujem z moškim, da delava v tandemu. Žal se ni obneslo. Ni se »prestrašil« mene; zbegalo ga je vse drugo, količina dela in vse ozadje, ki ga je treba urejati, da časopis izhaja.

Nedeljski večer je, dobro, da so – na svetu in v bližini – tudi moški.

LUČKA LEŠNIK