Cankar in njegova kobila

Je Martinu Krpanu in Ivanu Cankarju skupna le ljubezen do sedenja pod lipo?

Kaj pa imata skupnega Ivan Cankar in Martin Krpan? Književniki bodo očitali, da sta vsak iz svoje literarne vrste, tisti z očmi, da je bil Ivan precej suhljat, Martin ena sama mišica, realisti pa boste opozorili, da je eden res obstajal, drugi pa je izmišljena oseba.

Krpan prihaja z Vrha pri Sveti Trojici, Cankar iz Vrhnike pod Sveto Trojico, oba sta šla na Dunaj, prvi je tam premagal Brdavsa, drugi je ugotovil, da mu študij ne diši najbolje, trumno pa sta ugotovila, da tako zvano velemesto ni vredno počenega groša. Martin Krpan vsemu cesarskemu dvoru poočita, da: Dunaja ni bilo meni treba, mene pa Dunaju! Ivan Cankar pa pristavi: Dunaj je od Boga prekleto babilonsko mravljišče! Tako se Martin na kobilici, Ivan pa po vsej verjetnosti v kočiji, odpravita domov in se odločita, da trebuha ne bosta več pustila zunaj.

Je pa na Dunaju, natančneje v literarnem klubu, Cankar spoznal Govekarja. In ne, to ni bila ljubezen na prvi pogled, kajti Ivan in Fran sta se že takrat prerekala o tem, kdo bo prej napisal dramo, spor se je nadaljeval tudi v Ljubljani, kjer pa v zgodbo stopi nihče drug kot Martin Krpan! Leta 1905 je France Govekar namreč dramatiziral Levstikovo delo, ki je bilo v svojem bistvu dramska pripovedka v petih dejanjih. Takratni kritiki so ji očitali, da je Krpan na deskah hujši od lastne kobile, cesarski dvor karikatura, za vsem naj bi se skrivale Govekarjeve politične tendence, glavno vlogo pa naj bi na ljubljanskem odru igrala Krpanova kobilica.

Kljuse pa je šlo v nos tudi Cankarju (metaforično in dobesedno). Tako v kritiki Govekarja in vseh njemu podobnih, z naslovom Krpanova kobila, napiše: Med mnogopomembnimi znamenji, živimi simboli, ki jih poraja čas po svoji podobi, sebi v slavo in sramoto, se je pojavila Krpanova kobila. Zdaj stoji v zgodovini slovenske kulture kakor Prešernov spomenik. Dogodek je bil zelo ponižen, med dnevnimi noticami šepetaje razglašen; in če ga je lahkomiselni svet slišal, je pozabil nanj. V šentpeterskem predmestju so venčali Krpanovo kobilo, ko se je vračala iz gledališča; triumfator se je zibal v hlev, simbol pa je ostal na cesti in smrdi še zmirom.

Glavno živalsko vlogo je tako v Govekarjevem Martinu Krpanu igrala živa kobila, narod je bil vesel, Cankar pa je tožil in se križal nad lastnim ljudstvom ter njih kulturnostjo. Trdi, da so se Slovenci razkrojili na dva ločena dela, tiste, ki niso zreli za kulturo, in govekarje, ki trpe strahovito ob tej nekulturi in zategadelj služijo.Kritik je vesel, da se slovensko gledališče ne razvija hitreje kot narod, da ostaja zadaj pod kobilo in s tem zagotavlja simetrijo živega telesa, imenovanega Slovenci.

Tako Ivan opiše takratno kulturno udejstvovanje, zanimivo bi bilo slišati njegovo mnenje o dandanašnji slovenski kulturi, definitivno bi mu laskale mnoge uprizoritve dram izpod njegovega peresa, kulturni domovi, poimenovani njemu v čast, pečeni brki in Cankarjeva kava. Glede na njegov karakter pa bi zagotovo našel tudi kakšno Krpanovo kobilo in se z veseljem zgražal nad njo.

TARA MILČINSKI