Polovica in še ena polovica
Rutarjeva lekcija
Živimo v obdobju, ki ga zaznamujeta dve temeljni koordinati, pomembni zlasti za mlade ljudi. Prva koordinata. Neorientiranost in izgubljenost. Na prvi pogled sicer ni videti, da bi bili časi neorientirani, brez kompasa torej, saj mediji vsak dan poročajo o rasti vsega in o boljših časih, ki niso le za vogalom, temveč jih po malem že živimo, toda obenem je tudi povsem jasno, da se razlike med bogatimi in revnimi povečujejo, podnebne katastrofe pa stopnjujejo, medtem ko je prevladujoča zgodba v mestu tista o kapitalizmu kot najboljšem sistemu skupnega življenja, kar jih je. Obstaja torej nekaj, o čemer ne govorijo, prav to pa bi nas moralo še najbolj zanimati. Drugič. Neberljivost. Francoski filozof Alain Badiou razmišlja o preteklem obdobju, ki ga zaznamuje maj '68, in o sekvenci, ki mu sledi, ter pravi, da skušajo danes zastopniki kapitalizma narediti tiste dogodke neberljive.
Zaznamovala jih je mladost, zaznamovali so jih študenti in delavci, zaznamovala jih je nova, sveža miselnost, kako živeti skupaj, kako biti egalitaren in solidaren, prav to pa bi danes najraje naredili neberljivo, kot da je sicer obstajalo, vendar je šifrirano, nerazumljivo, nekaj pač, kar preprosto pustiš za seboj kot nepomemben del zgodovine.
/…/ Razvoj kapitalizma, ki ga danes imenujemo neoliberalizem, je namreč zelo nazoren in pomeni stopnjevanje sistemskih tveganj, zaradi katerih vedno nove krize zmanjšujejo kakovost življenja številnih ljudi, obenem pa se rojevajo novi in novi milijarderji.
Mladi ljudje, ki se danes še šolajo, morajo poslušati iz dneva v dan, da so delavci vedno znova označeni kot predraga delovna sila, da imajo prevelike zahteve, ko želijo za nekaj evrov višje plače, da so kratko malo pogrešljivi in da jih delodajalci lahko po hitrem postopku odpustijo, če pač menijo, da je tako najbolj prav. Poslušajo torej, da je kapital vselej pomembnejši od ljudi. /…/
Svet si lahko predstavljamo kot velik krog. Razdelimo ga na polovici. Eno polovico dodatno razdelimo tako, da označimo prostor, ki zajema deset odstotkov ljudi, drugi del jih tako zajema štirideset odstotkov. Druga polovica predstavlja polovico vseh ljudi na tem planetu.
Deset odstotkov ljudi predstavlja elito, ki ima v roki 86 odstotkov vsega premoženja, vsega denarja in vsega kapitala. Štirideset odstotkov ljudi ima v lasti preostalih štirinajst odstotkov. Kaj pa preostala polovica človeštva?
Ima v rokah natanko nič odstotkov.
Ko imamo pred svojimi duhovnimi očmi ta krog, mu dodamo še ideji. Ljudje na tisti strani kroga, ki predstavljajo elito in srednji razred, živijo po načelu, ki ga najbolje označuje Freudovo spoznanje o naravi užitka, tega, kar je imenoval Lacan jouissance. Ali rečeno nekoliko drugače: živi po načelu 'več istega'.
Paradoks življenja teh ljudi je, da so sicer izjemno produktivni in učinkoviti, delavni in ustvarjalni. Ničesar jim ni mogoče očitati. Prav tako ni mogoče očitati kapitalizmu, da ni dinamičen, da se ne razvija in da ne ustvarja novih dobrin.
Pa vendar so ljudje na tej strani kroga konservativni. Zlasti ne želijo preiti na drugo polovico, zato so pripravljeni narediti vse, da ostanejo, kjer so … /…/.
Ljudje, ki nimajo dostopa do kapitala, polovica človeštva torej, živi po nekem drugem načelu. Uživati ne more, ker nima kapitala, zato jim ostaja želja. Želijo priti na drugo polovico.
Zdaj pa sledi nekaj, kar je morda simbol nove orientiranosti v svetu brez kompasa.
Kaj dela polovica teh, ki uživajo? Postavlja meje. V naši državi, denimo, na južni meji v obliki bodeče žice in drugih tehničnih ovir.Natanko tako deluje tudi kapitalizem kot globalna celota: manično proizvaja dobrine, obenem pa ves čas sistematično segregira ljudi, jih izključuje in postavlja ovire prednje.
Kapitalizem zato ni univerzalen, čeprav ga skušajo prikazati kot takega. Je izključujoč in nepravičen.
To je svet, v katerem je posameznikova svoboda neposredno vezana na količino denarja, ki jo ima pod palcem, kajti težko je biti svoboden, če človek nima denarja. Obenem je svet, za katerega pravijo, da je demokratičen, a je bolj hierarhično urejen, kot je bil v srednjem veku. In je svet, v katerem je organizirana zlasti elita, večina ljudi pa je razpršena množica atomov.
Kaj bodo v takem svetu naredili mladi? Se bodo preprosto prepustili toku in uživali, če jim bo le uspelo postati del tiste polovice, ki uživa v kapitalizmu, ali pa bodo na novo premislili ideje egalitarnosti, družbene pravičnosti, svobode in tega, kar imenuje Alain Badiou dogodek? /…/
Dr. DUŠAN RUTAR
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 3, stran 7, ki so izšli 2. februarja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
