Nesporna pravica do svobode in sporna pravica do denarja

Naš komentar

Včasih so zasebne šole in njihovi zagovorniki od države zahtevali svobodo, danes pa predvsem denar. Najprej so namreč zahtevali neodvisnost zasebnih šol od države, ki je v osemnajstem in devetnajstem stoletju začela ustanavljati svoje oziroma javne šole. Zato so se ponekod zasebne šole imenovale tudi svobodne šole. Njihova svoboda je bila predvsem svoboda od državnega monopola nad šolstvom in s tem tudi od države predpisanega kurikula. Kot svoboda od države je bila tako razumljena svoboda pravzaprav negativna svoboda, ki pa je bila vseeno zelo tesno povezana s pozitivno svobodo, torej s svobodo za nekaj, v našem primeru s svobodo zasebnih šol, da poučujejo in vzgajajo v skladu z nauki te ali one religije oziroma cerkve; pozneje tudi antropozofije ali določene pedagoške doktrine.  

Toda ta svoboda, ki jo po drugi svetovni vojni jamčijo tudi razne – za države podpisnice pravno zavezujoče – mednarodne konvencije in pakti o človekovih pravicah, ni bila nikoli neomejena. Če nič drugega, so države postavljale določene minimalne pogoje, ki so jih zasebne šole morale izpolniti. Brez njihove izpolnitve bi bila namreč pravica otrok do izobraževanja, ki jo prav tako zagotavlja več mednarodnih dokumentov o človekovih pravicah, lahko ogrožena, pridobljena izobrazba in spričevala pa ne bi imeli javne veljave. Teh omejitev in zahtev je bilo običajno več, če so zasebne šole želele pridobiti od države denar za svoje delovanje. V nekaterih državah je držalo in še vedno drži neke vrste pravilo: več denarja, manj svobode. Nizozemska, denimo, ima več kot sedemdeset odstotkov zasebnih šol, financirane pa so stoodstotno, torej enako kot javne. Toda svoboda delovanja teh šol je veliko bolj omejena kot v nekaterih drugih državah, kjer je delež državnega financiranja nižji. Omejene so s številnimi predpisi, ki jih obvezujejo, da morajo izvajati skorajda enak kurikul kot javne šole, da plače učiteljev ne smejo biti višje od tistih v javnih šolah, podvržene so kontroli državnih inšpektorjev, šolnine so v obveznem šolstvu prepovedane ipd. Za tiste šole, ki so sprejele to igro, bržkone lahko rečemo, da so prodale del svoje svobode v zameno za financiranje ali sofinanciranje iz javnih sredstev. Danes, ko sta svoboda ustanavljanja zasebnih šol in svoboda poučevanja zagotovljeni v mnogih državah, pa zasebne šole in njihovi zagovorniki hočejo ne samo svobodo, temveč tudi denar. To zahtevo predstavljajo kot svojo pravico. Še več, to pravico razglašajo – tudi v Sloveniji – za eno od človekovih pravic, neenako financiranje javnih in zasebnih šol iz javnih sredstev pa kot kršitev človekovih pravic. Bistveno pri tem je, da to počnejo kljub temu, da dobro vedo, da takšne pravice niso zapisane v nobenem mednarodnem dokumentu o človekovih pravicah. Prav na pravice, zapisane v teh dokumentih, pa običajno mislimo, ko v današnjem času govorimo o človekovih pravicah. Zato je sklicevanje na človekove pravice ob financiranju zasebnih šol zavajajoče in neutemeljeno. Je tudi moralno sporno, razen če se strinjamo z makiavelističnim načelom, da cilj upravičuje sredstva.

Nič manj sporna ni niti razlaga, ki jo najdemo tudi v obrazložitvi odločbe slovenskega ustavnega sodišča iz leta 2014, po kateri mora biti javni program zasebnih osnovnih šol financiran iz javnih sredstev v enaki višini kot v javnih šolah, torej stoodstotno. Ta obveznost države naj bi izhajala iz ustavne določbe, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev. Takšen sklep pa je problematičen vsaj iz dveh razlogov: prvič, ker bi ga, če bi bil pravilen, zagotovo uporabili kot argument tudi tisti, ki zahtevajo državno financiranje zasebnih šol v državah, v katerih imajo – podobno kot v Sloveniji – z ustavo določeno šolsko obveznost in brezplačnost obveznega izobraževanja. Drugič pa je ta sklep sporen tudi, če ga presojamo z zgodovinske perspektive, saj je, denimo, uvedba obvezne osnovne šole v devetnajstem stoletju v Franciji resda imela za posledico brezplačnost javne šole, nikakor pa ni iz tega sledilo, da je država morala omogočiti brezplačno šolanje tudi na zasebnih šolah. Prav nasprotno – država je omogočila staršem brezplačno šolanje njihovih otrok v javnih šolah, če pa so starši rajši izbrali zasebno šolo, je veljalo, da je to stvar staršev in ne države. Enaka razlaga je veljala in še vedno velja v številnih državah. Bo Slovenija izjema? Odgovor bodo prej ali slej morali dati v poslanci v državnem zboru.

ZDENKO KODELJA

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 3, stran 3, ki so izšli 2. februarja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?