Črno-beli svet
Kje so danes zagovorniki konkurenčnosti med gimnazijami?
Svet ni črno-bel. Mnogim ljudem se kljub temu zdi, da je. /…/ Če si predstavljamo, da so pojmi prepleteni, da sestavljajo mreže in da so pojmovanja tisto, kar s temi mrežami ujamemo, tedaj je plen ljudi, ki menijo, da je svet črno-bel, precej pičel. To so običajno zelo preproste, poenostavljene stvari. Če bi te stvari imele prste, bi z njimi kazale na druge preproste stvari, vendar takšne, ki jih je treba zaradi tega ali onega vzroka izločiti.
Svet ni črno-bel, toda kljub temu proizvaja črno-bele mreže pojmov, takšne, ki ne ujamejo veliko. Ali si z nami ali si proti nam. Sprejmeš svet tak, kakršen je, ali zidaš gradove v oblakih. Uspešen si, če si gmotno preskrbljen. Ali pa nisi uspešen. /…/
Težava nastopi, ko ljudje, ki se jim svet dozdeva črno-bel, sklenejo postati politično dejavni, ko sklenejo ne le vreči svoje črno-bele mreže na svet, temveč predstavljati svoj ulov kot resnico, ki bi jo morali vsi slišati in spoštovati ter se jo igrati.
Zadnji človek
Svet, ki ni črno-bel in proizvaja črno-bele mreže pojmov, začne proizvajati tudi črno-bele resnice; in ne le, da jih proizvaja, temveč jih masovno proizvaja. To so po navadi zelo preproste, poenostavljene resnice. Če bi te resnice imele pesti, bi z njimi potolkle druge resnice, zlasti tiste, ki lahko pokažejo raziskave in knjige, na katerih temeljijo. Preproste resnice se sicer tudi delajo, da temeljijo na raziskavah in knjigah, toda svet, ki ga hočejo, pravzaprav ni svet raziskovalcev in bralcev; ne zares.
Črno-beli svet – sčasoma res postane takšen, sčasoma je to njegova resnica – zdaj proizvaja črno-bele ljudi, konzumente črno-belih pojmovnih mrež. Nietzsche bi dejal, da je svet začel proizvajati ljudi, katerih tla so »revna in pičla«, kjer ne more več rasti »nobeno visoko drevo«; ljudi, ki ne streljajo več »puščice svojega hrepenenja čez človeka«! Takšnemu človeku pravi Nietzsche zadnji človek.
To je človek, ki naveličano in posmehljivo sprašuje: »Kaj je ljubezen? Kaj je stvaritev? Kaj je hrepenenje? Kaj je zvezda?« In pri tem mežika.
V svetu, ki proizvaja črno-bele zadnje ljudi, stojijo tudi šole. Gnetejo se ena ob drugi in na vse črno-bele načine privabljajo učence. V črno-belem svetu so torej tudi šole črno-bele in črno-bele so zato, ker so na trgu. Poglejte samo gimnazije. Vse imajo isti javno priznani program, a kljub temu tekmujejo za dijake. Namesto da bi se posvečale izrecno vzgoji in izobraževanju, organizirajo še miriado drugih dejavnosti, ne nujno vzgojnih ne nujno izobraževalnih, celo ne zabavnih – sicer pa ni pomembno; bistveno je namreč tole: organizirajo življenje učencev še popoldan, do vsake minute.
Šole, tudi tiste, ki nočejo biti črno-bele, se temu ne morejo ogniti. Če si hočejo zagotoviti vpis, se morajo podrediti tržni logiki, ki se je zažrla v šolski prostor kot drevesna goba na bolno drevo. Prilagoditi se morajo tudi učitelji, čeprav nočejo biti črno-beli. A prilagoditi se morajo, če sploh še hočejo učiti. Tržna logika, konkurenca potemtakem sili učitelje početi stvari, ki jih nočejo, ki jih morda celo ne bi smeli delati, ker so škodljive. To je protislovje družbenega sistema oziroma je samo eno v vrsti protislovij, zaradi katerega ni nujno, da živimo dosledno, se pravi skladno s tem, kar mislimo. /…/
Zato je pomembno učenje učenja …
Učenci, gimnazijci, so bili nekoč – v časih, ki niso bili tako zadnji in črno-beli – ljudje, ki so ustanavljali gledališke skupine, bende, revije, krožke, klube. Slišite? Oni so jih ustanavljali! Odraslim, staršem in učiteljem, je bil vstop prepovedan. Danes pa ne, danes je šola, ki ponuja več črno-belega, več nesamostojnega, več organiziranega, celo slavljena kot dobra šola. Svojo mrežo, svoj pičel proizvod, svojega nezrelega zrelega človeka, ki ob šolskem znanju (kaj je zvezda?) in samostojnem ustvarjanju (kaj je stvaritev?) zeha in mežika z očmi, poskuša vsem drugim vsiliti kot normo, kot model …/…/.
Toda ta model ne ceni strasti do znanja (ne zares), ni mu pomembna radovednost; pomembne so številke, pomembne so izbire (vseeno, ali so vse iste), pomembne so kompetence (ta ultimativna črno-belost šolskega življenja), pomembno je pač to, kar je pomembno zadnjemu človeku: da je mogoče stvari tržiti. Ni pomembno, ali je izum, pesem ali fotografija, pomembno je, da se trži. Ni pomembno znati, pomembno je znati se vklopiti v tim, ki zna stvari deliti, jih tržiti, narediti popularne. Zato je pomembno učenje učenja. Ni pomembno, če nekaj po merilih, ki morda celo niso črno-bela, ni dobro, ker je žal črno-belo, ker v doglednem času proizvaja črno-belost; to je vseeno. Pomembno je, da stvar nekako izgleda, da privablja in je tržno zanimiva.
Fino bi bilo slišati …
Ampak dobro, kje so danes ljudje, ki so temu morečemu črno-belemu svetu tako široko-slepo-ravno-dušno odprli vrata? Ali če vprašam drugače, kje so danes zagovorniki konkurenčnosti med gimnazijami (in drugimi šolami), kje so ti, ki so družbeno okolje javne šole organizirali kot tržno tekmo? /…/ Res, fino bi bilo slišati, kaj mislijo danes o svojih strokovnih podlagah, ki so jih nekoč pod krinko kdo vé česa ne le prodajali, temveč masovno prodajali. Danes se zdi očitno, da so bile tudi te podlage črno-bele, zelo preproste, poenostavljene podlage. Če bi imele roke, bi z njimi zamahnile nad drugimi podlagami, zlasti nad tistimi, ki so že tedaj lahko pokazale raziskave in knjige, v katerih je pisalo, da živimo v državi, ki leži na obrobju vodilnih držav, usoda obrobja pa je, da se prilagodi centru po barvi (od tod črno-belost) in da mu tako rekoč zastonj ponuja (kot hlapec hegemonu) najdragocenejše – to pa je, seveda, lastna mladina. In ker hegemon noče kakršnega koli daru, temveč prav posebno, skrbno, temeljito pripravljenega, pregledanega, poceni zapakiranega oziroma črno-belega (konkurenčnega in kompetentnega) producenta, je bilo treba – itak, a ne? – poskrbeti tudi za to.
In mi se borimo (izključno) za plače!
ANDREJ ADAM
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 3, stran 3, ki so izšli 2. februarja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?