Leseno železo
Rutarjeva lekcija
Današnja mladina živi v paradoksnem svetu; morda pa je bil svet vedno nekoliko paradoksen. V njem ima na voljo brezmejno veliko dobrin, če kajpak izvzamemo 4.200 milijonov Zemljanov, ki živijo pod etičnim pragom revščine. Če je torej sreča na tvoji strani, imaš na voljo več dobrin, kot jih lahko kupiš. Po drugi strani pa je življenje ljudi, ne le mladih, zavezano povsem neracionalnemu in nemogočemu imperativu, ki je: neskončna mladost. Govorim o življenju v svetu blagostanja, v katerem se mladost ne sme nikoli končati, kar pomeni, da človek ne sme postati star. To je hudo zahtevna naloga, ki je sestavni organski del samega kapitalizma ter njegove težnje k spreminjanju vsega v prah in težnje k neskončni proizvodnji dobrin – oboje je naddoločeno z energijo, dinamičnostjo, s hitrostjo, kar vse je značilnost mladosti, ne pa tudi starosti.
/…/ Nekateri ljudje, denimo, vedo, da je Lenin očital Stalinu, da se ne zna primerno vesti, da je premalo olikan, prefinjen, uglajen. Ljudje se primernega vedenja kajpak naučimo. V današnjem svetu brezmejnih zabav in neskončne mladosti, neprekinjenega uživanja v dobrinah in nikoli končanih žurerskih nočeh je primerno vedenje čisto nekaj drugega, kot je bilo nekoč, ko so morali mladi skozi iniciacijski obred, preden so jih spustili v svet odraslih. /…/
V brezmejnem svetu zabave meje seveda ni že po definiciji. In tu je eden od problemov današnjega življenja, saj naj bi bili mladi vsi, torej tudi tisti, ki taki nikakor ne morejo biti.
Človek namreč po naravi potrebuje meje in omejitve; kdor je star, je zgolj star, in ne more biti mlad. Brezmejno življenje preprosto ni v človekovi naravi in je leseno železo; ali pa je okrogla kocka. Neskončna mladost in brezmejno uživanja sta zato razsežnosti nemogoče eksistence.
Natanko v tem spoznanju je mogoče prepoznati današnjo priložnost za korenite spremembe v načinu življenja ljudi. Podobno je razmišljal pred stotimi leti Lenin. Videl je priložnost, da obubožani kmetje in delavci spremenijo družbo. /…/ Družbe namreč ne moremo spreminjati vsak dan. Ustvariti moramo priložnost, kar se lahko zgodi le na nekaj desetletij ali celo stoletij.
Prav za mejo tudi gre. Za iniciacijo, za prehod. Za spremembe čisto navadnih vsakdanjih rutin in navad, ki se jih ljudje sicer oklepajo, ko živijo. Revolucionarne družbene spremembe zato ne pomenijo absolutno drugačnega načina življenja ljudi, temveč pomenijo nekaj silno preprostega.
Najprej pomenijo izkušnjo odprtosti. Odprtost si lahko predstavljamo takole: smo sredi pokrajine in na voljo nimamo nobenega vodnika, vodiča, kažipota ali zemljevida. Torej gremo lahko kamor koli, lahko delamo, kar hočemo.
Seveda ni tako preprosto, kajti obstajajo naravna etična načela, ki nam pomagajo misliti, kam iti in kaj narediti, saj so tam tudi drugi ljudje, in ne le mi sami.
Odprtost, na katero mislim, ni le zgodovinska odprtost, na voljo človeštvu kot celoti, temveč je tudi odprtost eksistence vsakega posameznega človeka. Logika, o kateri govori Hegel v Znanosti logike, je zato izjemno pomembna, kajti svet je logičen. To pomeni, da življenje ni linearno, da zgodovina človeštva ni linearna, temveč je zavezana odprtosti in kaotičnosti, prehodom in nepredvidljivim zasukom; vse to je mogoče le zaradi meje. Hegel: v odnosu med enim in drugim je prav meja tisto, kar ta odnos sploh omogoča. Brez meje odnosi torej niti niso mogoči. /…/
Dokler se ne zgodi nekaj od naštetega, se nujno dogaja to, kar doživljamo vsak dan: vulgariziranje vsakdanjega življenja. Trump, desni populizem, eksplozija vulgarnosti, poplava pornografije, neskončne zabave, vsakdo lahko dela, kar hoče. Zato živimo cinizem: uživajte v vsakdanjem življenju, bodite dobri državljani, plačujte davke in ubogajte zakone.
Meja, na katero mislim, je bistveno drugačna. Njene koordinate so: revolucionarna antikapitalistična miselnost; etika in etičnost; pravičnost in družbena pravičnost. Znotraj njih lahko na nov način mislimo znamenito besedno zvezo prostovoljno podložništvo (servitude volontaire), ki jo je pred skoraj pol tisočletja skoval francoski filozof Étienne de La Boétie. To tudi moramo storiti, kajti ljudje se za tako podložništvo ne odločajo prostovoljno, zavestno in na podlagi razumnih argumentov, temveč nezavedno. Neoliberalni kapitalizem jih prek svojih vsakdanjih praks na veliko nagovarja natanko k takemu podložništvu, pri čemer vzgojitelji in učitelji nikakor niso samodejno izvzeti.
Dr. DUŠAN RUTAR
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 1, stran 7, ki so izšli 5. januarja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
