Čudeži na govorilnih urah

Starši in šola

Nekatere govorilne ure so res zabavne, obiščejo vas prijetni starši z nadpovprečno razvitimi komunikacijskimi sposobnostmi in v pogovoru uživate. Druge govorilne ure so mučne, ko odraslemu človeku že drugo leto zapored dopovedujete, da ima otrok težave, a poslušalec v tistem trenutku, ko naj bi se soočili z resnico, ostane brez sluha, vida in zdrave pameti. Obstajajo pa tudi čudežne govorilne ure, na katerih se od vas pričakujejo nadnaravne sposobnosti, ki jih bojda prejmete s pridobljeno diplomo.

Spominjam se, kako je pred šestimi leti prišel nek oče besen na govorilno uro. Napodil je predhodnega starša iz učilnice, stopil predme in dejal: »Kaj pomeni, da moja hčerka ni pravilno naredila prevala naprej?!« Začudeno sem ga pogledala: »Kako, prosim?« Na kratko je opisal, kako je njegova sedemletnica prišla domov in je povedala, da njen preval ni bil dovolj dober. Potem je doma jokala, njena mama je jokala in on, nesrečnik, mora zaščititi svojo družino, saj se je deklica rodila s popkovino okrog vratu, zato naj ji obkljukam ta preval, če ne, če ne – bo znorel. On je namreč vedno znal narediti preval in še zdaj ga zna in to mi bo zdaj pokazal, če greva skupaj v telovadnico. Mirno mu rečem: »Toda vi ne hodite v 1. razred.« Njegov zaripel obraz ostane brez besed, kot da bi dojel, da v resnici ni težava v prevalu, temveč nekaj drugega. Vidim, da razmišlja o novi strategiji napada, zato mu mirno rečem: »Do konca leta bo preval takšen, kot mora biti, o tem sploh ne dvomim, a zdaj še ni tako.« /…/

Mame in očetje rešujejo vse …

/…/ Začudeno vsako leto spremljam upad motoričnih spretnosti mlajših šolarjev, več ur odsotnosti od pouka in številne nove bolezni, ki se pojavljajo, kot bi si jih sproti izmišljevali. Toda mame in očetje bodo vse rešili! Navajeni so, da otrok za vsako stvar dobi diplomo ali priznanje že samo za udeležbo na neki dejavnosti. Ko pa se mora potruditi za opravljeno nalogo, so krivi šola, učiteljica, sistem, politika. »Našemu otroku se že ne bo zgodila krivica, tako je pameten!« Tako se ni treba za nič na svetu potruditi, saj bo mama vse uredila. Zato se ne čudim kolegici, ki poučuje na neki ljubljanski gimnaziji, ko mi pravi, da mame hodijo z otroki na informativne dneve po fakultetah. /…/

Vsak dan pride k meni kak otrok, ki pozabi zvezek, svinčnik, nalivnik, beležko, lepilo, škarje, športno opremo … in mi pove, da nečesa nima. Nato čaka. Pa ga vprašam: »In kaj zdaj?« In revež ne ve, kaj naj počne, ker pričakuje, da bo učiteljica, podobno kot njegova mama, vse uredila. Toda učiteljica ne zna čarati! Potem se zgodi tisto, zaradi česar mi je povsem jasno, da nikakor ne more biti drugače. Teden pred odhodom na neko dejavnost starše pisno obvestimo o poteku dejavnosti in napišemo na obvestilo, da otroci potrebujejo kartico Urbana. Obvestilo otroci odnesejo domov, en izvod nalepimo na vrata učilnice, poleg tega obvestilo pošljem še v e-obliki. Otrokom dan pred odhodom povem, naj res prinesejo urbane. In kaj se zgodi? Starši pripeljejo otroka v šolo brez urbane, brez nahrbtnika. Mama reče, da ni bila obveščena, očka pa: »In kaj zdaj?« Jaz pa nazaj: »Ja, kaj zdaj?« Mama gleda očeta, oče gleda mene in mi reče: »Kaj boste naredili?« Jaz njemu: »Ne jaz, kaj boste VI naredili? Mi gremo na avtobus, vi pa … ne vem.« Oče je zgrožen, mama tiho gleda očeta. Otrok se prestopa z ene noge na drugo, popolnoma mu je vseeno, nekdo bo že zrihtal to urbano. Potem se le mama oglasi in reče fantku: »Ti si vsega kriv, ker nisi nič povedal!« Kako je to mogoče? Mi lahko kdo razloži? Kako bo potem otrok drugačen, če starši čakajo na čudež? /…/

Potrebujemo še čarovniški predmet

Toda zgodba vseh zgodb je pa tista, ko neka mama na neki osnovni šoli želi priznanje za dobrega športnika. Njen otrok ni opravil vseh nalog, zato ni prejel diplome v neki klubski dejavnosti. Toda mama vendar ve, da njen otrok to zmore! /…/ Učiteljica ji pojasni, da otrok ni upravičen do medalje, saj ni opravil športnih nalog. Mama je besna, njen sin bo športnik. Mama kliče povsod, mama se informira, mama hoče diplomo, mama bo vse rešila. A otrok ne dobi diplome, zato bo prepisala otroka na drugo šolo. /…/ Od učiteljev se pričakujejo tudi čudeži. Ko bi se le starši kdaj vprašali, kaj mi pričakujemo od njih. Samostojne otroke in odgovorne starše. Kako naj vendar učimo, če porabimo večji del pouka za vzgojne težave? Kako naj delamo, če se vtikajo v naše delo? Kako naj gradimo zaupanje in varno okolje, če se nam očita, da je danes lahko učitelj vsak?

Navsezadnje imamo tudi mi pravico poučevati pametne, motivirane, samostojne in vedoželjne otroke, a žal na to vse prevečkrat pozabimo, saj se moramo večino časa ukvarjati s tistimi, ki iščejo pozornost, kar je pa zgolj odsev navidezno odraslih staršev. Mogoče bomo poleg pedagoške, andragoške, vzgojne in psihološke osnove morali v študij vplesti tudi kakšen čarovniški predmet kot na Bradavičarki, kar nam bo prav prišlo na čudežnih govorilnih urah.

TINA PAJNIK

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 1, stran 5, ki so izšli 5. januarja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?