Bodimo samo malce prijaznejši

Mi med seboj

/…/

V skupini, katere skrbnica sem, celo zagovarjamo in podpiramo pluralnost argumentiranih mnenj, brišem pa vse nestrpne in sovražne komentarje. V tako pestri družbi, ki omogoča tudi anonimnost (veliko jih sodeluje z nekimi vzdevki), je normalno, da se vsi ne strinjamo z vsem napisanim, osnovna človeška kultura pa narekuje vsaj sprejemanje, če že ne spoštovanja stališč drugih.

Ustaviti plaz natolcevanja

A povsod ni tako. V nekaterih skupinah ima največ »všečkov« in komentarjev ravno najbolj nestrpna in sovražna objava, ki se je verjetno porodila v trenutku hude jeze in brez kakršnih koli argumentov popljuva šolo po dolgem in počez. In vsi nadaljnji komentarji so le prilivanje olja na ogenj. Ko sem nekoč želela tako vsestransko natolcevanje ustaviti, usmeriti v argumente in aktivno delovanje v smeri pozitivnih sprememb, sem postala v skupini nezaželena. Pa me to sploh ne moti, motijo me le ozkogledni ljudje, ki ne znajo pogledati niti malo čez svojo ograjo. /…/ Verjetno jim botruje grenka izkušnja in je njihovo ogorčenje do neke mere celo razumljivo, a kljub temu – ali ni skrajno krivično metati vse v en in isti koš? En zdravnik se zmoti, pa je že celo zdravstvo gnilo, en politik je skorumpiran in že so vsi »banda za postrelit«, en učitelj ni po starševskih merilih za njihovega otroka in že je šola totalno zanič. Verjetno sem med prvimi, ki bi šla na barikade za prepotrebne spremembe v šolskem sistemu; res jih je veliko, a kar vse »na počez« pa tudi ni »za popljuvat«.

In iz prve roke lahko trdim, da bi bilo lahko vse še bistveno slabše, če ne bi ta osovraženi šolski sistem premogel toliko predanih učiteljev. Res velikokrat zagovarjam strokovnost učiteljev, a še večkrat njihovo predanost. Ne verjamem, da bi veliko ljudi zmoglo prenesti vsa ta podtikanja, natolcevanja, obremenitve in pritiske. Učitelji pa gremo prek teh ovir. Zakaj? Ker imamo nenehno pred očmi samo končni cilj, in to je otrok. Ker sta nam jasni razvojna psihologija in psihologija, ker poznamo pedagoške prijeme in didaktična načela. /…/

Prijazen ne pomeni popustljiv

Toda ne želim, da postane ta prispevek »ujetega ptiča tožba«. Želim spregovoriti o prijaznosti. Pravzaprav o moči prijaznosti. K razmišljanju pa me je spodbudila knjiga P. Ferruccija: Moč prijaznosti; nepričakovane prednosti sočutnega življenja.

»Učiteljica, vi ste tako prijazni,« velikokrat slišim iz otroških ust in pri tem niti nisem prepričana, ali je to dobro ali slabo. Pojem prijazen je bil kar nekaj časa sinonim za popustljivost: prijazna vzgoja kot popustljiva/permisivna vzgoja in prijazna šola kot popustljiva šola. A vendar – jaz nikakor nisem popustljiva. Imam trdna stališča, jasne meje dopustnega, čvrste moralne vrednote, ki jih pričakujem tudi od drugih, in v uresničevanju zahtev kulturnega sobivanja nepopustljiva. /…/ Kampanjskega učenja ne podpiram in moja pisna ocenjevanja znanja niso duplikati preverjanj. Pravzaprav bi utemeljeno trdila, da sem stroga in zahtevna, toda otroci kljub vsem tem dejstvom (ali pa ravno zato) širijo glas o moji prijaznosti.

Zatorej o prijaznosti verjetno ne moremo govoriti kot o načinu delovanja, temveč kot o načinu čustvovanja.

Človeška čustva se skozi stoletja spreminjajo. Trenutno verjetno živimo v ledeni dobi srca, ki se je zažela z industrijsko revolucijo in se nadaljuje z našo poindustrijsko dobo. A vendar – otroci so prepolni čustev in zato sem prepričana, da je prijaznost pomembna na vseh stopnjah izobraževanja, saj se več naučimo v ozračju topline in pozornosti kot pa v ozračju brezbrižnosti in represije. /…/

Umetnost čakanja

A prijaznost je zelo zahteven in kompleksen način čustvenega delovanja, ki presega nasmeh in trenutek pozornosti. Velikokrat naletimo na trditve, da bi se morali ljudje, ki delujejo z ljudmi in sploh z otroki, odlikovati po empatiji. To je sprva zgolj instinktivna sposobnost za resonanco, sčasoma pa se razvije in postane sposobnost, zaradi katere razumemo čustva in poglede drugih ter se z njimi poistovetimo. Vendar to ni dovolj. Recimo – takojšnja zadovoljitev je eden najočitnejših vidikov sodobnega družabnega življenja. /…/ Če tega ne moremo dobiti, postanemo agresivni. V dobi nestrpnosti smo izgubili umetnost čakanja. Prijaznost opredelijo tudi iskrenost, toplina, zaupanje, pozornost, potrpežljivost in spoštovanje, stik in dotik. Verjetno bi ob pozornem seciranju našli še marsikaj. A že omenjene vrednote so več, kot večina dobi ali pričakuje. Delovati iskreno tudi ob tveganju, da bomo izrekli neprijetno resnico ali nekaj, kar bo drugega vznemirilo (saj nesposobnost, da bi izrekli magično besedo »ne«, včasih vodi do katastrofe), je – če to storimo z inteligenco in taktom – najprijaznejše, kar lahko naredimo. Ali pa spoštovanje – polno priznavanje sebe in drugega. Daje drugim prostor, ki si ga zaslužijo. To je nujno za reševanje konfliktov. V nasprotju s sodbo, ki je vedno povezana z željo po nadzoru. In sodb je res veliko, vse pa imajo skupni imenovalec: naša šola je zanič.

Zelo preprosto

Najbolj prefinjen način, da podpremo svoje interese, da najdemo svojo svobodo in bežno ugledamo srečo, pogosto ni neposredno prizadevanje za te cilje, pač pa je skrb za interese drugih, pomoč drugim, da se osvobodijo svojih strahov in bolečin, in prispevek k njihovi sreči. /…/ Ni nam treba izbirati, ali bomo prijazni do sebe ali do drugih. Vseeno je. Da smo le malce prijaznejši.

JOŽICA FRIGELJ

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 1, stran 3, ki so izšli 5. januarja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?