Med ničelno toleranco, zakonsko prepovedjo in zdravo pametjo
Agresija in nasilje
/…/ Od kod ta porast nasilja pri otrocih? Že pred leti smo se zgražali nad mladoletniki, ki so zažgali mačko in smeje opazovali njeno agonijo. Slišali smo tudi o mački v pralnem stroju, mikrovalovni pečici … Danes smo zgroženi nad posnetki na Facebooku: mladoletnika pretepata vrstnika, vse skupaj snemata in objavita. Število ogledov posnetka iz minute v minuto eksponentno narašča. Mladoletnik posili malo deklico. Kot da sta v vsakem človeku dr. Jekyll in Mr. Hyde in zgolj od trenutnih okoliščin ali naključja je odvisno, kateri bo prevladal.
Agresivnost je sestavni del nasilja, vendar nasilno vedenje ne izvira le iz agresivnih čustev. Večinoma so nasilneži žrtve psihične, verbalne, čustvene ali spolne zlorabe in čustvenega zanemarjanja. Eden ključnih elementov v medsebojnih odnosih je namreč potreba, da smo v življenju drugih ljudi vredni; če nismo, to sproža agresivna čustva. A ta čustva so klic na pomoč, saj so edini jezik, ki ga takšni otroci (ali drugi ljudje) dobro obvladajo.
Človek vendar mora biti tudi sam s seboj
Nekateri teoretiki in številni praktiki, ki smo bili v tak način delovanja prisiljeni z zakonom v sklopu svojih delovnih obveznosti, vidimo enega od razlogov za porast agresije tudi v tem, da otroci danes skoraj nimajo na voljo prostega prostora oz. – kot pravi Jesper Juul – cone brez odraslih. Štiriindvajset ur na dan, tristo petinšestdeset dni na leto jih obdajajo dobronamerni odrasli, ki hočejo biti kar naprej koristni in jim neprestano dajejo nasvete. Usmerjajo vsako njihovo dejavnost. Rešujejo vsak njihov spor. Jaz pravim, da jim »ne damo dihati«. Je torej čudno, da na vse to nekateri otroci odgovarjajo z agresijo? /…/
Sliši se kot nonsense, a narobe je tudi, če agresivnost in agresivne čustvene izbruhe preprosto prepovemo. S tem, ko želimo nasilje preprečiti ali ga zaustaviti z moralnim tabujem, pa v resnici takšno nasilno, samouničevalno vedenje celo podpiramo. Še večja neumnost pa je, če kdor koli misli, da bo nasilje preprečil s členom v zakonu, ki ga prepoveduje.
Tako je v 2. a členu Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja zapisano: »V vrtcih, šolah in drugih zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami se v skladu s cilji iz prejšnjega člena zagotovi varno in spodbudno učno okolje, kjer je prepovedano telesno kaznovanje otrok in vsakršna druga oblika nasilja nad in med otroki …« V mednarodni raziskavi PISA 2015 kar 11 odstotkov mladih iz držav OECD-ja navaja, da so pogosto žrtve nasilja. Kljub zakonu. Pravo sicer izvira iz naravne pravičnosti, a zakonodaja je včasih napisana tako, da omogoča zlorabo, včasih pa tako, da je v nasprotju z zakonitostmi stroke.
Slaba plat dolgega postopka
Ne le stroka, tudi zdrava pamet ob otrokovem nesprejemljivem vedenju narekuje ukrepanje »tukaj in zdaj«. Pogovor, mediacija, restitucija … kar koli. Otrok mora takoj dobiti sporočilo, da je njegovo vedenje nesprejemljivo in vedeti mora, kako naj to popravi. A vzgojni postopek je treba izpeljati po Zakonu o upravnem postopku, ki s svojim protokolom povzroči dvoje: otrok zaradi dolgotrajnosti postopka do »izreka kazni« že pozabi, za kaj je kaznovan; postopek je zapleten in pravno neizobraženi učitelji pogosto zgrešijo v protokolu.
Ob pritožbi staršev na inšpekcijo je potem ukrep zaradi postopkovnih napak razveljavljen, sporočilo otroku pa nedvoumno: zakon varuje, ščiti in zagovarja »krive«. /…/
Preveč zaščitniški starši
Pojma nasilje in agresija sta pogosto tudi zlorabljena. Agresija ni samo negativna, temveč je nujna in pomembna življenjska sila, brez nje nas sploh ne bi bilo. Povsem v skladu z zdravim otrokovim razvojem je, da otrok, recimo, v starosti od enega do treh let drugega otroka ali starše grize, tepe, suva in takšno vedenje nima nič skupnega z nasiljem, pač pa le odraža notranje konflikte, frustracije. Otroci se namreč vedejo tako, kot čutijo. Tabuiziranje agresivnosti pa je nekatere starše pripravilo do tega, da otroke varujejo pred vsako frustracijo; pozabljamo, da brez frustracij pač ni zdravega razvoja. Medvrstniško nasilje v obliki fazaniranja? 99 odstotkov »fazanov« komaj čaka, da bodo popisani in potem se ponosno vračajo v osnovno šolo in se razkazujejo mlajšim. Domače naloge sicer še niso oblika nasilja nad otroki in njihovimi starši (ti večinoma hočejo z otroki delati naloge), vendar se včasih zazdi, da jih nekateri skorajda že dojemajo tako. /…/
Za ozaveščanje čustev
Za zdrav odnos med otroki in odraslimi, med učenci in učitelji, je pomembno, da lahko izrazimo vsa čustva, ki jih nosimo v sebi, vključno z razdraženostjo, frustracijo, besom, jezo in sovraštvom. Le če jih lahko izrazimo, se jih naučimo tudi prepoznati. /…/ Seveda ozaveščanju o čustvih in oblikovanju osebnosti v šoli skorajda ni namenjenega niti prostora niti časa, večina se dogaja zgolj slučajno. Žal.
Ničelna toleranca do nasilja ja, vendar je pomembno razlikovati med agresijo in nasiljem, pomembno pa se je tudi zavedati, da so frustracije pomemben del odraščanja in privajanja na življenje. Včasih smo rekli: pa pamet v roke!
JOŽICA FRIGELJ
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 20, stran 5, ki so izšli 15. decembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
