Z možgani, s srcem in z rokami

Učenje in poučevanje nemščine

/…/ Kako se pravzaprav učiti in kar še bolj zanima nas, učitelje, kako poučevati, da slušatelji, pa naj bodo učenci, dijaki ali odrasli, ki so preobremenjeni s številnimi informacijami in so žrtve zmanjševanja socialnih stikov, pri naših urah ne bodo zaspali in da bodo k uram sploh prihajali ali še bolje, da bodo predmet, ki ga poučujemo/predavamo, vzljubili. To je bila glavna tema 14. mednarodnega zborovanja učiteljev nemščine, na katerem smo prevetrili izkušnje, metode in pristope pri poučevanju, predvsem pa 'ponovili' najpomembneje: kako poučevati in se učiti z možgani, s srcem in z rokami ali povedano drugače, kako v poučevanje vpeljati metode, ki bodo zadovoljile tako vizualne, avdio in kinestetične tipe slušateljev.

Učenje z možgani, s srcem in z rokami je bil tudi naslov osrednjega plenarnega predavanja, nosilka katerega je bila Ulrike Handke, koordinatorica mednarodnih strokovnih izpopolnjevanj za učitelje in tudi sama priznana predavateljica. Kot pove že naslov, je prepričanje, tako močno prisotno še pred nekaj desetletji, po katerem smo se morali učiti le ob sedenju in z vestnim zapisovanjem, izpodrinilo prepričanje, da ljudje za kakovostno pomnjenje potrebujemo interakcije in raznovrstne aktivnosti, ne pa le zvezka in nekaj barvnih svinčnikov.

Zgledi, ustvarjalnost, navdušenje

/…/ Verodostojni zgledi namesto pritiskov in strahu ter ustvarjalnost in navdušenje so temeljni pogoji in potrebe učiteljev in učečih se. Upoštevati moramo tudi dve osnovni človekovi potrebi: samoaktivnost, torej željo po razvoju lastnih potencialov, in potrebo po povezanosti z drugimi, željo biti cenjen v skupnosti. Izjemnega pomena je tudi zavedanje, je nadaljevala Ulrike Handke, da ne pozabimo, da se možgani lahko neprestano učijo, da hočejo biti pohvaljeni in si želijo vedno zmagati ter dobiti pohvalo ter se ogniti stresu in kazni. Poleg tega so kot mišica – če jih uporabljaš, so vedno boljši, v nasprotnem primeru izgubijo svojo funkcijo.

Za nas, pedagoge, je poznavanje osnov učenja in poučevanja izjemno pomembno, prav tako moramo vedeti, da bodo učeči se subjekti uspešnejši in bolj motivirani za učenje, če bodo poznali svoj cilj in pri podajanju snovi videli strukturirano pot. Tudi prepričanost vase in v svoj uspeh, povratna informacija, ki jo morajo dobiti, in zavedanje, da je njihov prispevek pomemben, saj jim ta daje občutek, da so pomembni za druge, so sestavni del motivacije za učenje.

Novo na podlagi preteklega

Poleg tega je znano, da vidimo z možgani, ne z očmi, in da se znanje poraja v možganih. V razredih in predavalnicah pa smo priča raznolikosti in individuumom. /…/ In prav zato je kakovostno poučevanje umetnost. Dražljaji iz okolja namreč prihajajo v možgane na izjemno raznovrstne načine, učni procesi in občutki pa se odvijajo prav v možganih. Učenje pomeni trajno, omreženo odslikavanje v možganih in ne deluje niti kot računalnik niti kot nürnberški lijak, pač pa kot organizirana asociativna mreža številnih nevronskih povezav. Zato je tako pomembno učenje ob gledanju, poslušanju, razmišljanju, vonjanju, okušanju, gibanju, občutenju … pri čemer mora priti do povezovanja novih in že znanih vsebin in uporabe naučenega na številnih primerih in v situacijah, kot je v svojem delu Lernen dejal že Manfred Spitzer (2002), saj možgani nove informacije in izkušnje združujejo na podlagi preteklih izkušenj. Pri tem je pomembna ugotovitev Gerharda Rotha, raziskovalca možganov, ki je zapisal, da je jedro nevrobiološke teorije poučevanja in učenja v spoznanju, da znanja v možgane ne moremo preprosto prenesti ali skopirati, temveč se mora v možganih vsakega posameznika na novo ustvariti. Zato je učenje aktivni, a večinoma nezavedni proces, na katerega težko vplivamo, nujen pogoj za uspešno učenje pa je nastajanje pomena v možganih.

Omenjeno lahko pogledamo na podlagi znane slike saksofonista in ženske. Nekateri bodo videli le eno sliko, drugi zgolj drugo, nekateri obe. Učenci in dijaki, ki nikoli niso videli saksofona, ga tudi na sliki ne bodo videli. /…/

Upoštevati posameznikovo osebnost

Kadar se učenje splača, se izločijo nevrotransmiterji oziroma živčni prenašalci (endogene kemikalije, ki prenašajo signale po nevronih preko sinapse). In to je takrat, ko so izpolnjene naše osnovne potrebe, to pa so potrebe po pohvali, občutku socialne vpetosti in avtonomnosti pri svojih dejanjih (prim. Deci/Ryan, OECD, Schlüsselkompetenzen, Hüther). Ulrike Handke, s petindvajsetletno prakso v učilnicah in predavalnicah, je ob koncu poudarila le še to, da ne smemo pozabiti na različne osebnostne profile učencev (prim. Vester, Gardner). Številni potrebujejo vizualno pomoč, nekateri slušno (avditivno), nekateri tudi kinestetično, in ti se želijo gibati in kaj narediti. Nekateri za učenje potrebujejo čas zase. Skoraj vsi potrebujejo manj ali več nečesa. /…/

Sicer pa je zborovanje organiziralo Slovensko društvo učiteljev nemškega jezika v sodelovanju z Goethe Institutom Ljubljana. Nagovorili so nas dr. Brigita Kacjan, profesorica s Filozofske fakultete v Mariboru, Uwe Reissig, direktor Goethe instituta Ljubljana, Peter Lange z nemškega veleposlaništva v Ljubljani, Andreas Pawlitschek, direktor Avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani ter mag. Branko Kidrič, župan Rogaške Slatine.

Da ne pozabimo …

V dveh dneh so se zvrstile različne delavnice pod vodstvi Grete Jenček, Ivane Horvatinčić Ajayi, Metke Lovrin, dr. Mojce Leskovec, Vesne Kodrič Horvat in Ulrike Handke, ki je, kot sem že omenila, izpeljala tudi plenarno predavanje. Drugo plenarno predavanje je izpeljala Vesna Kondrič Horvat, naslov njenega prispevka pa je bil: Gesellschaftskritik in Milena Michiko Flašar Roman Ich nannte ihn Krawatte (Družbena kritika romana Milene Michiko Flašar Klicala sem ga Kravata).

Z zgledi dobre prakse smo sodelovale tudi štipendistke Goethe instituta, med katerimi smo bile: Mateja Filipič, Mija Penca Vehovec, Corinna Harbig, mag. Alenka Plos, Sonja Zver in dr. Ksenija Šajn.

Kratke predstavitve dobre prakse so predstavile še Tatjana Lubej, Manja Vršič, Janez Ciperle, Maja Jazbec, Irena Babnik, Hana Kapitler, Dino Žganec, Tanja Rožman, Barbara Žibret.

S spletno aplikacijo Luther-Trubar in njeno uporabo nas je navdušil Ciril Horjak, ki je tudi avtor omenjene interaktivnosti, in takoj smo osvežili in razširili znanje o obeh reformatorjih.

Konferenca, s katere smo po dveh dneh (17. in 18. novembra, Rogaška Slatina) kljub dolgoletni delovni praksi odšli polni novih izkušenj, vtisov in na kateri nam niti za trenutek ni bilo dolgčas, je osvežila tisto, na kar v vsakdanu včasih pozabljamo. To pa je: poučevati in učiti se z možgani, s srcem in z rokami.

Dr. KSENIJA ŠAJN, dipl. nem. in prof. soc.

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 20, stran 3, ki so izšli 15. decembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?