Ne le zaradi teka

Uvodnik

Ne pomnim, kdaj sem tako dolgo sedel pred praznim računalniškim ekranom, še prej pred listom papirja, z željo, da bi nekaj napisal o kakšnem dogodku. Tokrat zbiram misli in bi rad ubesedil vtise in občutja ob dogodku na Osnovni šoli Ferda Vesela v Šentvidu pri Stični. Gojko Zalokar, direktor Timinga in vodja Ljubljanskega maratona, je na šolo za učenca Bora Tita Jerlaha prinesel nekaj malenkosti in simbolično medaljo, torej vse, kar so prejeli tekači na letošnjem maratonu. Bor je doslej že večkrat nastopil na tem tekaškem dogodku, vendar to ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bil že nekaj let na invalidskem vozičku. Bori se namreč z mišično oslabelostjo.

Dogodek sem pospremil s fotografskim aparatom in bolj z občutki kot očmi tipal po razredu, po osmošolcih, ki so izžarevali mladost in naklonjenost svojemu sošolcu. Spontano so mu zaploskali, ko je sprejemal majhno pozornost organizatorja maratona. Po tem obisku sem se spraševal, kako močna osebnost je Bor v resnici.

Z resnobno držo je izkazoval veliko več, kot bi lahko dojel kdor koli. Pomislil sem, da je Boru vse jasno in zanj ni skrivnosti. Sprijaznil se je, da ne more več teči s svojimi nogami, kot je to še lahko v prvem in drugem razredu. A ga dogajanje na maratonu v naši prestolnici še zmeraj vleče. In tako se je s pomočjo svojega stalnega spremljevalca odločil, da ga bo posrkala tekaška Ljubljana.

Ko se je v vozičku vrnil med drage sošolce in sošolke, najbrž ni sam od sebe nikomur pripovedoval, kako je doživel Ljubljano. Le on ve, kako je preživel dan s športom, dan v potu, dan z nevihto mladosti okrog sebe.

Ob koncu priložnostnega dogajanja na njegovi šoli smo na predlog šolskega fotografa naredili še gasilsko fotografijo. Ravnatelj je učence nevsiljivo povabil na prihodnji maraton. »Toda tega si boste morali zaželeti, nihče vas ne bo silil.« Tako nekako je dejal.

Bili so tiho, niso planili od navdušenja v zrak. Vendar vabila niso preslišali, to vem zagotovo. Prepričan sem, da bodo mnogi med njimi pomislili, da je tek vrednota in da bi Bor naredil in dal vse, da bi lahko tekel.

Morda ga bodo sošolci prihodnje leto pospremili na maraton in še sami pretekli kak kilometer. To bi bilo za konec šolanja veliko dejanje. Pa ne samo zaradi teka …

NIKO SLANA