Po martinovanjih

Ko študent na rajžo gre

Sveti Martin, še sreča da si obstajal! Na 11. novembra lahko tako brez slabe vesti nazdravljamo z vinsko kapljico, ki je bila še pred kratkim mošt, živa sreča je tudi, da so tvoje skrivališče, kjer si se skrival pred škofovsko kapo, izdale prav gosi, ki jih z veseljem vključimo med rdeče zelje in mlince.

Praznik, sicer brez Martina, so praznovali že pogani, zahvalili so se za letino, prignali črede s pašnikov in se s kolinami pripravljali na zimo. S krščanstvom so praznik prilagodili novi veri in življenjepis sv. Martina je bil nadvse primeren.

Obletnice njegovega pogreba (11. 11.) se spominjajo tudi drugod po Evropi, v nemških deželah otroci s prižganimi svetilkami hodijo in pojejo hvalnice njemu v čast, na Irskem na ta dan ne smeš kolesariti, ker narodna različica pravi, da je svetnik umrl pod mlinskim kolesom, v Italiji pa poznajo celo gosji festival.

Na Slovenskem so nekoč na ta dan praznovali pastirji, na Gorenjskem so si kar na pašniku skuhali Martinovo kašo in se zahvalili za uspešno pašo ter se veselili tople domače peči. /…/

V Stari Fužini v Bohinju so poznali tudi navado, ki je dečke sprejela med fantovsko družbo. Na »krstu« so morali najprej zagotoviti vrč vina, nato zapeti in se spovedati ter si najti še dečvo, če le-ta ni »bila za«, je moral ubogi fant spiti pet litrov vina. Ta praksa je očitno še zelo živa tudi med ljubljansko mladino, kar sem izkusila tudi na lastni koži pred dnevi zvečer – vsi so bili pijani in jaz nisem bila za.

Ker imamo Slovenci še danes nadvse radi žlahtno kapljico in ker ta prinaša tudi lep zaslužek, druženje s pridom izkoristijo gostinski ponudniki. /…/ Ker imamo srečo in lahko pijemo že od osemnajstega leta, martinovanja prirejajo tudi mnogi klubi ali arhaično diskoteke, ki ciljajo predvsem na (že legalne) dijake in študente. Ponujajo prost vstop, vino z vseh vinorodnih slovenskih območij ter vsesplošno noro zabavo. Seveda s tem pritegnejo tudi mene – ker kdaj bom pa živela, če ne pri dvajsetih, kot pravi star slovenski pregovor.

In tako se s kolegi pripravim na žurko vseh žurk, še pravi čas se zglasimo pri vhodu v klub in čez nekaj trenutkov se že nahajamo med množico dokaj vinjenih dečev in fantov, ki so popili najmanj pet litrov vina. Vzdušje je na vrhuncu, vrtijo se najnovejši hiti in ljudstvo pleše, a naša druščina ugotovi, da smo eni redkih študentov na zabavi. Okrog nas nori množica dijakov, ki nas boleče spominjajo na nas same pred tremi leti in spomini so preboleči ter presramotni, da bi noreli z njimi. Stisnjeni v kot se tako skušamo pozibavati v ritmu glasbe, jezno nastavljamo komolce vsem, ki se rinejo mimo nas in upamo, da nas kdo ne bo zalil (oz. ob tem prazniku) krstil z vinom.

Po eni uri trpljenja končno obupamo, zapustimo »maturantski ples« in že ob enih ležimo v postelji in se sprašujemo, kam je izginil duh martinovanja. Smo se postarali le mi, je današnja mladina starejša od nas ali pa le nismo naleteli na pravo praznovanje? Mogoče naslednjič ne smemo dopustiti, da vinorodna območja pridejo k nam, pač pa jih moramo obiskati mi.

TARA MILČINSKI

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 19, stran 8, ki so izšli 1. decembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?