Šolanje za blagostanje in pravičnost
Rutarjeva lekcija
Poplavo različnih mnenj o učiteljih kot avtoritetah, avtoritarnosti, kaznovanju otrok, problematičnosti permisivne vzgoje, o postavljanju meja podivjani mladini, šolanju za podjetnost in podjetništvo ali pa samo za podjetnost brez podjetništva, pa za trajnostni razvoj, kritično mišljenje in vse drugo želim zamejiti s preprosto idejo: šolanje za blagostanje in pravičnost. Berem izvrstno knjigo: Jennifer Spratt, Wellbeing, Equity and Education: A Critical Analysis of Policy Discourses of Wellbeing in Schools (Springer, 2017).
Neproduktivno razpravljanje, ali je učenje igra ali igra učenje, ali naj bo poučevanje osredotočeno na otroka, kar koli že to pomeni, ali raje na učitelja, kar koli že to pomeni, ali so otroci preveč pod stresom ali pa morda celo premalo, je pač zgolj neproduktivno, zato poudarjam tole: blagostanje otrok in učiteljev v kapitalističnem deliriju je lahko tudi čisto sprenevedanje in zanikovanje širših družbenih razmer, ki večini delavcev ne dovolijo nobenega dostopa do kapitala in presežne vrednosti, ki jo sami ustvarjajo. Karl Marx je namreč dokazal, da kapitalizem temelji na izkoriščanju delovne sile, ki omogoča lastnikom kapitala krajo presežne vrednosti in dobičkov. Vsako šolanje za podjetnost in podjetništvo, kompetence in veščine in spretnosti in ustvarjalnost in nenasilno komuniciranje in demokracijo in kritično razmišljanje in skupno življenje v globalnem svetu 21. stoletja je zato v nevarnosti, da le pristavi svoj lonček k obnavljanju takega izkoriščanja, glede katerega se je mogoče v neskončnost sprenevedati …/…/.
Šolanje za blagostanje zato ne pomeni, da se učitelji in učenci držijo za roke, prepevajo in v zboru zatrjujejo, kako dobro se počutijo, kajti dokler so delavci po vsem svetu izkoriščani in nimajo dostopa do kapitala, nihče nima moralne pravice prepevati in zatrjevati, kako lep je svet in …/…/.
Čista utopija je tudi misliti, da lahko šola s skrbjo za dobro počutje otrok in njihovo zdravje poskrbi za zmanjševanje družbenih neenakosti, izkoriščanja delavcev in za enakomernejšo porazdelitev kapitala, za egalitarnost in demokracijo.
Učitelji lahko poučujejo otroke o zdravem načinu življenja, zdravi spolnosti in prijaznih medsebojnih odnosih, lahko se zavzemajo za holistični pristop k otrokom in prijazno šolo za vse, pa bo še vedno res, kar zagovarjajo Apple, Giroux, McLaren in drugi že dolga leta: šolanje je politično delovanje.Torej bi nujno morali razmišljati o blagostanju in družbeni pravičnosti. Če tega ne storimo, smo zgolj patetični. /…/
Naj zapisano ponazorim s škotskim primerom.
Tako kot nalaga zakon škotskim šolam, da promovirajo health education, poučevanje za zdravje in o njem, univerzalni etični zakon nalaga čisto vsem ljudem na vseh koncih sveta, da vsaj resno razmišljajo o minimalnem dispozitivu vsakega šolanja in vsake vzgoje, ki zajema: blagostanje (wellbeing), učenje oziroma poučevanje za družbeno pravičnost (social justice).
Manjši dispozitiv, kot je ta, ni mogoč, če pa se ga vseeno oklepamo, smo v nemogočem položaju tudi sami. Ko poslušamo mnenja o škotskem šolskem sistemu, ko nam pripovedujejo o njem turisti, ko se vrnejo s severa, zato simptomatično pozabijo povedati, da je ključna koordinata njihovega delovanja ideja družbene pravičnosti.
Ničesar ne znajo povedati o tem, kar Škoti imenujejo welfare-liberal understanding of justice. S svojim govorjenjem tako neposredno prispevajo k temu, kar imenujemo zdravi razum (common sense), ki je gonilo ideoloških praks, rabe jezika in vsakdanjega govora, za katere so ljudje spontano prepričani, da so nekaj naravnega in nevprašljivega.
Kritična misel pa nam pove: temeljne univerzalne vrednote vsakega izobraževanja in vsake vzgoje so demokracija, pravičnost in obče dobro. Brez teh vrednot preprosto ne moremo resno razmišljati o razvoju in napredku občestvenega, skupnega življenja ljudi.
Postreže nam tudi z jasnim sklepom: če izobraževanje in vzgajanje mladine ni zgolj v službi ekonomskih in ideoloških interesov, mora biti tudi v interesu univerzalnih vrednot. Učenje in vzgajanje zanje pa mora biti tudi za egalitarnost, družbeno pravičnost in demokracijo.
Edukacija, pravijo Škoti, je zato care, skrb, ta pa nujno pomeni tudi razvijanje človeških potencialov, saj človek ne more skrbeti za drugega človeka, če nima pred očmi razvojnih potencialov. Nič čudnega, da Škoti postavljajo v ospredje zamisel o štirih zmogljivostih, ki jih ima vsak učenec: biti uspešen učenec (ne priden, sic!), samozavesten posameznik, odgovoren državljan in učinkovit sodelavec (ne osamljeni potrošnik in biznismen).
Dr. DUŠAN RUTAR
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 19, stran 7, ki so izšli 1. decembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
