Do znanja v varnem okolju, z znanjem za varno življenje

Uvodnik

Poti do kakovostnega znanja niso samoumevne in tudi ne vedno široko odprte. Pogosto so zastrte z osebnimi ali družbenimi omejitvami, žal tudi s predsodki in socialno izločenostjo, mnogo kdaj so preveč tradicionalne, neizvirne, kar omejuje vedoželjnost in inovativnost šolajočih, njihovo strast do novih spoznanj, do vseživljenjskega učenja. Lahkotnejši in stabilnejši so koraki do znanja v zrelem življenjskem obdobju, če so bili prvi v najzgodnejših letih dobro zastavljeni, da lahko preidejo v zdravo in trdno hojo, da lahko posameznik preudarno in svobodno sledi svetlim ciljem osebnega in družbenega razvoja. Vrtci in šole so nenadomestljiva okolja, kjer se poleg znanja oblikuje tudi odnos do znanja, kjer se znanje in veščine v vseh razsežnostih uresničujejo in nadgrajujejo.

Spodbudno, inovativno, ustvarjalno, razmišljujoče in kritično učenje za varno življenje v razgibanem 21. stoletju se lahko razvije le v varnem učno-vzgojnem okolju, ki ne pomeni le fizične, psihične ali socialne varnosti, temveč ob spoštovanju profesionalnih pedagoških in etičnih našel omogoča brezmejno svobodo duha, uma, razmišljanj in čustev. Za varno in spodbudno učenje je zagotovo najpomembnejša čustvena varnost, sprejetost šolajočih se in učiteljev, prav tako pa kultura dobrih odnosov, ki motivirajo, navdušujejo in osvobajajo.

»Poučevanje, ki zapusti vtis, ni poučevanje iz glave v glavo, temveč iz srca v srce,« ugotavlja Hovard G. Hendricks in Linda Conway dodaja: »Ne šteje, kar zlijemo v učence, temveč to, kar vanje vsadimo.«

Izobraževanje je vedno povezano s čustvi, z iskrivim iskanjem neodkritega sveta v nas samih, v soljudeh ali okolju. Odgovorno se dopolnjuje z vzgojo, saj je njegov temeljni cilj znanje, ki zagotavlja napredek ter nam omogoča vzpostavljati kakovostne odnose, reševati probleme ali snovati izvirne tehnološke dosežke. Pravo vrednost pridobi znanje šele, ko je oplemeniteno z vrednotami, ko ga uporabljamo razumno in etično, v dobro narave in družbe, v dobro človeštva.

Osrednja tema nedavnih posvetov ravnateljic in ravnateljev vrtcev, osnovnega in glasbenega šolstva ter srednjega šolstva je bila – Vodenje za spodbudno in varno učno-vzgojno okolje. V zadnjem obdobju se tej vsebini intenzivno posvečajo tako Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, javni zavodi na področju šolstva, najprizadevneje pa vrtci in šole, saj se zavedamo, da spodbudno in varno učno-vzgojno okolje v vseh pogledih omogoča učenje, utrjuje zavzetost in krepi osebnostno rast mlade generacije.

Ko govorimo o spodbudnem in varnem učno-vzgojnem okolju za otroke, učence in dijake, se moramo zavedati, da je treba spodbudno in varno okolje zagotoviti tudi pedagoškim delavcem in drugim zaposlenim v vrtcih in šolah, da bodo lahko sproščeni spodbujali ustvarjalnost in utrjevali varnost. Predvsem ne moremo spregledati pomena avtonomije šolskega prostora, ki je z nestrokovnimi in tudi politično motiviranimi posegi pogosto ogrožena. Žal je še vedno preveč neutemeljenih vplivov in nerealnih pričakovanj do učiteljev ter premalo razumevanja družbe o pomenu znanja za družbeni in gospodarski razvoj, zaradi česar je neposredno ogrožena varnost udeležencev vzgoje in izobraževanja. Poučevanje je velika odgovornost in svojevrsten privilegij hkrati, zato se mora odvijati v okolju, v katerem se uresničujejo temeljne človeške vrednote, kot so varnost, ustvarjalnost, socialna pravičnost, enakopravnost, osebna rast, odgovornost …

»Plemenito je učiti se, še bolj plemenito je učiti druge,« je zapisal Mark Twain.

Dr. VLADIMIR KOROŠEC