Ubežni delci

Na Branje!

Poznate občutek, da delcev svoje preteklosti in sedanjosti ne zmorete združiti v mozaik svoje sedanjosti? Trudite se, sestavljate svojo sestavljanko, pa vam delci bežijo sem in tja. Ker jih ne poznate dovolj dobro? Ker njihovo sestavljanje boli?

Pisateljica Anne Michaels jih poetično polaga drugega na drugega, drugega ob drugega, tudi njen mozaik ni enostaven in je zelo pisan. Sestavljajo ga spomini, izgube, zgodovina in čudovita narava. Spomini na izgubo družine zaradi holokavsta: sestrina roka, njeno igranje klavirja, očetova togost in zagrenjenost, mamina skrb, beg, strah; vzpostavljanje zaupanja, ki traja celo življenje; ljubezen, zaznamovana s travmatičnimi spomini in strahovi. Ubežni delci se tudi sprašujejo, ali tako zaznamovana ljubezen lahko preživi. In daje oba odgovora.

Na tem mestu bi se rada zapisala imena in zgodbe. Po prvem branju profesorji in maturanti začnemo sestavljati mozaik v red. Ne, ne da bi si vse zapomnili, pač pa da bi laže iskali značilnosti umetniškega dela, njegovo posebno govorico, da bi nam delo ponudilo, kar posamezniku lahko. In vsakomur pove tisto, kar ravno ta trenutek lahko daje njemu. Govori z zgodbo, dialogom, posebnim slogom, zgradbo, metaforiko, osebami, prepletenostjo izraznih sredstev. Jakob Beer, pesnik, prevajalec, Poljska; vremenoslovec Ben (hebrejska beseda za »sin«), oba sta Juda, Kanada; grški arheolog in geolog Athos Roussos, otoka Zakintos in Idra. Joj, prepoznali ste leta 2007 posneti grško-kanadski film Jeremyja Podeswe, v katerem je Athosa igral Rade Šerbedžija. Nikoli, ampak res nikoli se ne odpovejmo knjigi, ko smo morda že videli film, četudi sta – kot v našem primeru – obe deli mojstrovini.

Da delo vsakomur lahko da, kar mu lahko, je treba dolgo, natančno brati: tiho, glasno, po delih, s pogovarjanjem ali brez pogovora. /…/

Spomnim se svojih dijakov, ko smo glasno brali Angela pozabe. Ani je med glasnim branjem v razredu ušel glasen vzdih: »A mi date že mir, ne morem mislit.« Potem je en oddelek veliko bral doma, drugi pa raje več v šoli.

Ni dobro brati preveč naenkrat, dragocenost dolgega branja je ravno v tem, da opazujemo podrobnosti, ki sestavljajo celoto in nam ob branju odpirajo svetove vase in v svet.

Ob branju Ubežnih delcev sem imela ves čas v mislih zgroženo poetičnost Maje Haderlap v Angelu pozabe in zagrenjeno praskanje Florjana Lipuša v romanih Gramoz in Poizvedovanje za imenom, ki še pri osemdesetih išče varnost izgubljenega otroštva, matere, ki mu jo je kakor Benu v Izgubljenih delcih umoril …/…/.

»Kakor pokrajina je tudi sedanjost le delček skrivnostne pripovedi. Pripovedi o pogubi in počasnem kopičenju. Sleherno življenje je ohranjeno: rodovne oblike se bodo znova porodile v drugi generaciji.« (Str. 51)

Berimo tudi ta roman počasi in s spoštovanjem do svojih zgodb, do svojih korenin, do poezije, ki zna omiliti bolečino, ne more pa je pozdraviti in nikoli pozabiti. Z zavedanjem, da se nam bo roman odprl le, če se bomo odpravili na potovanje vanj …/…/.

Ne berimo ga »le« zato, ker je letos maturitetno branje.

LIDIJA GOLC

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 17, stran 8, ki so izšli 3. novembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?