Praznik posebne odličnosti
Uvodnik
Dan specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, tokrat jubilejni, že trideseti, je bil v Novi Gorici 6. oktobra letos; organizirala ga je tamkajšnja osnovna šola Kozara, seveda v sodelovanju z Društvom specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije. Na slavnostni prireditvi je Društvo SRP podelilo priznanja Antona Skale za leto 2017 in priznanja za najkakovostnejša otroška in mladinska glasila zavodov za usposabljanje otrok s posebnimi potrebami za leto 2017.
Nekdo me je vprašal, kam grem. V Novo Gorico.
Nekdo me je vprašal, zakaj v Novo Gorico. Na praznovanje dneva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov.
Nekdo me je vprašal, ali res obstaja praznik specialne in rehabilitacijske pedagogike. Da, obstaja.
Obstaja že dolgo, praznujemo ga že tridesetič. Trideseto srečanje kolegov in kolegic v več kot šestih desetletjih delovanja društva, enega izmed društev, ki še vedno šteje veliko članov.
Nekdo me je vprašal, o čem bom govoril v Novi Gorici, na prazniku specialnih in rehabilitacijskih pedagogov.
Sledil je molk. Daljši premislek.
Sledil je miselni prelet vsaj enoletnega dogajanja na našem strokovnem področju, pogled v preteklost, brskanje po lanskoletnem ptujskem govoru, da se ne bi preveč ponavljal.
Sledila je odločitev, da se ne bom osredotočil na težave.
Da ne bom trošil besed jamrajočega nezadovoljneža, ki benti nad neurejenimi razmerami na našem področju.
Da ne bom niti omenil še nesprejetega pravilnika, ki bi na novo uredil t. i. normative in standarde pri delu z otroki s posebnimi potrebami.
Da ne bom vnovič izpostavljal porajajočih se zahtevnosti pri delu z otroki z avtističnimi motnjami, otroki, ki se dnevno spopadajo z lastno socialno prilagojenostjo, da laže ali sploh preživijo.
Da ne bom tarnal nad nujnim povezovanjem pomembnih vpletenih, s katerimi sodelujemo in moramo sodelovati.
Da ne bom ošvrknil pohvalno sprejetega zakona o zgodnji obravnavi in dodal pomisleka nad dejansko izpeljanimi operativnimi koraki udejanjanja istega zakona.
Da ne bom odpiral Pandorine skrinjice, od koder bi smuknili pomisleki in zadrege glede delovnega časa učiteljev, glede položaja mobilnih učiteljev, glede ustreznosti kadrov, ki vstopajo v naš delovni prostor, in še posebej tistih, s katerimi že sooblikujemo skupni delovni prostor, a zakonska neskladja kričijo o njihovi formalni neustreznosti, navkljub človeški in profesionalni primernosti.
Da ne bom izpostavljal tako nujne, a pogosto pomanjkljive fleksibilnosti, ki bi nam pri našem poklicu, poslanstvu, zagotavljala prožnejši manevrski prostor, kjer vzgajamo, izobražujemo, usposabljamo in ustvarjamo za osebe s posebnimi potrebami ter z njimi.
Moja odločitev je bila jasna, o vsem tem ne bom črhnil niti besedice.
Pripovedoval bom raje o našem društvu.
O društvu, ki se zna povezati in zna soustvarjati tvorno ozračje, v kakršnem sledimo nam skupnim in pomembnim ciljem.
O društvu, ki verjame v delo svojih članov, ker društvo so člani, so posamezniki, so kolegi in kolegice, ki v letih svojega dela izkazujejo posebnosti človeške narave. Pozitivna osebna naravnanost, odprtost, mirnost, optimizem, strokovnost, toplina, nesebičnost …
Tiste posebnosti človeške narave, ki so najplemenitejše.
Demokratičnost, tenkočutnost, jasnost, odgovornost, ustvarjalnost, vztrajnost, empatičnost …
Tiste posebnosti človeške narave, ki jim, in v to verjamem, sledimo vsi, prav posebej pa so jih že dokazali letošnji nagrajenci.
Nekdo me je nekaj vprašal in vzel sem si čas za premislek.
Premislek, ob katerem lahko samozavestno in suvereno proslavimo praznik specialnih in rehabilitacijskih pedagogov.
Premislek, ob katerem moramo proslaviti odličnost in še naprej zapriseženo slediti tistim posebnostim človeške narave, ki so najplemenitejše.
Mag. MARKO STRLE
