Ob razprti pahljači

Na rešetu vsakdana

/…/ Energije sem imela te dni neverjetno veliko prav za vse, volja je bila takšna in tolikšna, kot si jo lahko nemalokrat le želim. Zalotila sem se prepevati tudi v najbolj neobičajnih okoliščinah, še dobro, da tiho in bolj zase. Z užitkom sem delala vse, česar sem se lotila, celo dom je zadihal in predmeti v njem. In ideje, dobre ideje so se porajale, skratka …

In prav na smeh mi gre, ko pripravljam to številko časopisa. Načrtovana je bila precej drugače od zdajšnje dokončne podobe, a saj sem tega vajena, me niti ne preseneča; krmarim med želenim, pričakovanim, obljubljenim ... /…/

In na drugi strani telefonske žice je nekdo, ki bi rad presenetil nekoga. Poslušam, lepo je poslušati. Takšne pozitivne drobnarije, ki lahko tako zelo olepšajo dan, zmeraj podpiram in če le morem, pri njih rada sodelujem. Poslušam predloge, kar dežujejo. Še sama se ogrejem, še več jih je in kdo ve, kaj se bo izcimilo iz vsega. /…/

In prebiram članke; o, kako sem nekaterih vesela. Eni so res prav dobri, polni razmišljanja, povezovanja, takšni so, ki prebujajo in odpirajo oči. Takšne imam rada. In če vsaj koga malce premaknejo, ga spodbudijo, je to veliko …

Neverjetno igraje poteka vse. Krasno. Saj tako naj bi tudi bilo! Le od kod nam to, da se je za vse zmeraj treba mučiti?

Seveda je igraje – zdaj. Tako kot se mi je zdelo igraje že davno, še preden sem to zares počela. /…/ Ko pa sem začela spoznavati področje in vse to delo bolj temeljito, odstirati plasti in »gledati v drobovje«, je postajalo zapleteno. Res, ni bilo igraje pred leti, desetletjem, dvema in še več. V podobnih okoliščinah sem trepetala, skrbi so mi kratile spanec, dnevi so bili prekratki; naprezala sem se, preverjala vsako reč ničkolikokrat, želela sem vse postoriti dobro in vsem ustreči. Pravzaprav od nekdaj počnem nekaj, v čemer uživam, a vendar se ob tem istem delu počutim tako zelo različno. Velik del mavrice občutij sem že doživela in ja, najbrž se zato zavedam, kakšno darilo je ta zdajšnji radostni občutek – danes je zagotovo tak.

In ko »pletem« to številko, ko se zaradi besedil in slik v njej v mislih znova in znova vračam ob morje, v soline, se spomnim nanj, na pesnika, ki jih je tako zelo ljubil. In brskam med njegovimi pesmimi. Skušam kakšno vplesti v časopis, s tem razveseliti sebe in zagotovo vsaj še koga. In nenadoma me spreleti, da je bil Tone Pavček rojen pred mnogimi leti (leta 1928), in to prav na dan izida, ko bo izšla ta številke Šolskih razgledov! Če je tako, potem pa sploh ne smemo in ne moremo obiti njegovih verzov!

Ob vsem tem se začnem še bolj poigravati z datumi, z obletnicami in se v hipu (spet) zavem, da je ravno pred dnevi (20. septembra) minilo že trideset let, odkar se je poslovil moj oče. Precej mlada sem bila in življenje je tedaj na polno brbotalo. Veliko vsega je povzročil njegov odhod, predvsem tudi veliko novih odgovornosti zame. Še zavedala se nisem, koliko vsega sem prevzela nase. Kar zgodilo se je in steklo, čeprav velikokrat čez ogromne čeri. A niti razmišljati nisem utegnila o vsem, kar se je dogajalo. Drobec novih nalog sem izpeljala odlično, druge manj; veliko je takih, ki se jih sploh nisem lotila, pa bi se jih – morda – morala (o tem razmišljam danes, včasih nanje še pomislila nisem). Za nekatere je zdaj že (pre)pozno, za druge nimam več moči ali v njih ne vidim več pravega smisla. Še zmeraj pridejo trenutki, ko me ti »dolgovi« bremenijo (bil je pedagog, za njim je ostalo veliko nedorečenega); a obenem sem veliko bolj in veliko laže mirna, saj vem, da sem se trudila po svojih najboljših močeh in se še zmeraj. A vendar se danes vsega še drugače zavedam – zdaj vidim vse tako, kakor da bi razprla pahljačo.

/…/ Pogled je širši, občutki tudi, predvsem zavedanje, drugačno zavedanje je poleg. In mislim nanj … Moja leta je imel tedaj. Kaj se mu je pletlo po glavi, kaj je doživljal? Zagotovo je doživljal veliko lepega, a čutim, da tudi ogromno stisk. Bi se jim bilo mogoče ogniti? Zmeraj je več poti, a vsak je svoj in neka pot ni enako dobra in prava za vsakogar. Ubral je svojo in tudi jaz svojo; in tudi ti in tudi vi.

Zato skušam početi igraje čim več vsega, kar pač sestavlja moj vsakdan. Prav oče me k temu spodbuja. In mama in brat prav tako. In še veliko vas, prijateljev in znancev. Ni vas več tukaj, a tako zelo vas še zmeraj čutim, slišim. Seveda smo skupaj … Tako kot z vami, ki vam še zmeraj lahko prisluhnem ali namenim besedo, vas objamem, z vami nazdravim in se srčno nasmejem. In prav vse to daje krila, drug drugemu jih dajemo. Prav mi, vsi skupaj, lahko ožarimo še tako temačen in hladen dan. Ja, ko zmoreš razgrniti pahljačo, ko občutiš že veliko, kar ponuja pisana paleta, se ti taka pot kar ponuja …

LUČKA LEŠNIK

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 15, stran 15, ki so izšli 29. septembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?