Otroci kot jezikovni avtomati
Starši želijo omogočiti svojim otrokom to, česar sami niso znali
/…/ Zadeve z maternim jezikom se lahko kaj kmalu močno zapletejo – predstavljajmo si rusko-italijanski par, ki se med sabo sporazumeva v angleščini, živi v Sloveniji in ima otroke, ki obiskujejo slovensko šolo. Težko je določiti materni jezik otrok, na starših pa je, da premislijo, kako se sporazumevati s svojimi otroki. S posledicami odločitve bo živel predvsem otrok.
Končno povsem sprejeta
Na tečaj slovenščine v Haagu, kjer poučujem, pravkar hodita odrasla tečajnika, katerih starši so se iz Slovenije pred mnogimi leti izselili v tujino. Nihče izmed njiju ne govori več slovensko, saj oba prihajata z zgodbo, da so starši preprosto prenehali govoriti slovensko iz strahu, da se bosta slabo asimilirala v novo državo. Ko so z avtom odhajali s počitnic, je bila državna meja tudi jezikovna, ob prestopu se je nehalo govoriti slovensko. Oba tečajnika sta zdaj zelo dobro asimilirana, vendar vedno znova poudarjata, kako dragoceni sta ti dve uri tečaja na teden, ko se končno počutita popolnoma sprejeta.
Vse pogosteje srečujem starše, ki želijo, da bi bil njihov otrok jezikovni avtomat, pri katerem bi zgolj pritisnili na gumb, da bi preklopil v nov jezik pogovora. Čim več gumbov, tem bolje in v sozvočju z modernim mišljenjem, da ima kolikost prednost pred kakovostjo. /…/ Je prav, da želimo in pričakujemo od svojih otrok, da avtomatično obvladajo jezike za večjo učinkovitost?
Raje v svetovnem jeziku
Samo v zadnjem času sem naletela na nekaj zanimivih jezikovnih situacij.
Prvi primer: Mama iz Ukrajine s svojo malo hčerko govori zgolj v angleščini in ko poizvem, zakaj, mi ponosno razloži, da jo hčerka že razume angleško, saj se z njo pogovarja zgolj v angleščini.
Druga situacija: Pogovor pri kavi na otroškem rojstnem dnevu. Ko vprašam eno izmed mam, od kod je, mi razloži, da je Italijanka, vendar s svojimi otroki ne govori italijansko, ker italijanščina ni svetovni jezik. Če italijanščina s 63 milijoni govorcev niti v Evropi ni razumljena kot svetovni jezik, kaj sploh še ostane majhnim in kakšna je prihodnost identitete naroda, kot je naš, ki je na jeziku utemeljil toliko svoje identitete?
Pred kratkim sta me starša slovenske narodnosti vprašala za nasvet, ali naj svoje otroke, ki se šolajo v tujini na mednarodni šoli, vpišeta k pouku v slovensko skupino. S tem bi izgubili učenje še dodatnega tujega jezika, zmanjšalo pa bi se tudi število ur angleščine. Razmislek je na mestu in odločitev ni lahka. /…/
V materinščini koreninijo čustva, odnos do sveta …
Najpogostejši argument, ki ga starši navajajo za to, da se na stranski tir usmeri materni jezik in spodbuja učenje tujih jezikov, je, da želijo omogočiti svojemu otroku to, česar oni niso imeli. Zabaven paradoks starševstva je, da želimo svojim otrokom omogočiti to, česar sami nismo imeli, ne vidimo pa vsega tistega, kar smo imeli in vzeli za samoumevno. /…/ Študije dokazujejo, da imajo otroci, ki dobro obvladajo prvi jezik, boljše besedišče v tujih jezikih, ki se jih tudi laže učijo. V šoli dosegajo boljše učne rezultate, pozitiven vpliv je dokazan tudi pri izgradnji identitete in samozavesti. Skozi materni jezik posredujemo otrokom v prvih letih življenja čustva in odnos do sveta. Naj ta svet ostane pester, pristen in odprt.
NEJA MORATO ŠTUCIN
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 15, stran 12, ki so izšli 29. septembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
