Logika čudežnega

Finančno opismenjevanje mladih

Pri nas, to je v Sloveniji, v osnovnih in srednjih šolah zdaj že peto leto poteka projekt finančnega opismenjevanja mladih. V projekt se je doslej vključilo že več kot 200 učiteljev z nalogo, da na osnovnih in srednjih šolah, kjer delajo, ustanovijo krožek z imenom Mladi in denar ali pa te vsebine prenašajo na mlade v sklopu šolskih predmetov, ki jih učijo. Podporo za to jim ponujata priročnika: Priročnik za učitelje finančnega opismenjevanja mladih v osnovnih in srednjih šolah in Priročnik 2 za učitelje finančnega opismenjevanja mladih v osnovnih in srednjih šolah.

Pomudimo se nekoliko ob prvem priročniku. Cilj prvega poglavja, ki nosi naslov Kaj moram spremeniti, da bom imel več denarja, je vpeljati posebno moralo in posebno obliko racionalnosti, namreč moralo in racionalnost, povezano s služenjem denarja. Denar, tako priročnik, namreč ni nekaj umazanega, kot mislijo mnogi, poleg tega so za umno ravnanje z denarjem potrebne vrline, kakršne so odrekanje, določanje ciljev v življenju, varčevanje ipd.

O varčevanju

Zato preberemo:

»Šele ko smiselno ravnanje z denarjem postane dnevna navada in ko dokažemo, da smo sposobni odgovorno ravnati s trenutnimi zneski, ga bomo imeli več. Sama navada ravnanja z denarjem je namreč pomembnejša od količine, s katero razpolagamo.« /…/

In še: »V kapitalizmu odgovorno in ciljno usmerjeno upravljanje denarja ni le vrednota, temveč nuja. Z upoštevanjem treh zlatih pravil, […], se lahko vsakdo nauči uspešnega upravljanja denarja.« (Prav tam, 9) Ta pravila so: (1) porabi manj, kot zaslužiš, (2) zaščiti se pred tveganji (poskrbi za rezervo in hkrati prenesi tveganja na druge), (3) razmišljaj (predvidevaj) o izdatkih vnaprej in se prilagajaj, če kaj ne gre po načrtu. Skratka, treba je imeti jasne cilje, kajti »človek brez ciljev je kot podjetje brez vizije«. (Prav tam, 9)

Cilji, ki jih kapitalistična morala in racionalnost ponujata, so v Priročniku zelo jasno podani kar v naslovu tretjega poglavja: Kako naj privarčujem za nov telefon, avtomobil, stanovanje? Življenjski cilji so nedvoumno materialistični, kar je dodatno razvidno iz nadaljevanja:

»Varčevanje je temelj za doseganje finančnih ciljev. Varčujemo zato, da si bomo lahko pozneje nekaj privoščili, recimo kupili nov telefon, avto pri osemnajstih letih ali svoje stanovanje pri, denimo, 26 letih. Še prej pa je priporočljivo privarčevati nekaj za varnostno rezervo za »hude čase«. Prej bomo za nekaj začeli varčevati, laže bomo dosegli postavljeni cilj. Če bomo, denimo, pri 13 letih starosti začeli v banki (triodstotna letna donosnost) varčevati za avtomobil po 50 evrov na mesec, bomo imeli pri 18 letih privarčevanih že več kot 3.200 evrov. Katera oblika varčevanja je najprimernejša, je odvisno od ciljev, ročnosti (kratkoročni, srednjeročni ali dolgoročni cilji), količine denarja, ki ga imamo na voljo, ter naložbenega profila (naklonjenosti tveganju) in izbrane strategije.« (Prav tam, 12)

Kratko-, srednje- in dolgoročni cilji

Ko je v Priročniku obrat zavesti v materialistične cilje in skrbi opravljen, je vprašanje samo še klasifikacija ciljev in glede nanjo iskanje sredstev za dosego cilja. /…/ Ko smo končno prenehali biti kot podjetje brez vizije in smo našli svoj materialistično usmerjen cilj, je treba začeti varčevati. To pomeni, da moramo začeti razmišljati o sredstvih za dosego cilja. Katera sredstva so najprimernejša?

Priročnik pravi, da je sredstvo za doseganje kratkoročnih ciljev – nakup telefona – varčevanje z nizkim tveganjem. To najbolje dosežemo z varčevanjem na banki, a tudi s kratkoročnimi državnimi vrednostnimi papirji in vzajemnimi skladi. Tu torej ni veliko tveganj, a so zato donosi manjši. Avtomobil pri osemnajstih kot srednjeročni cilj je že nekoliko večji zalogaj. Sredstva za dosego tega cilja so državne obveznice, nepremičninski skladi in nakup plemenitih kovin. Doseganje dolgoročnih ciljev – stanovanje pri šestindvajsetih – pa je povezano z izbiro bolj tveganih in donosnejših finančnih produktov, kakršni so podjetniške obveznice, delnice in delniški vzajemni skladi. Če se naučimo biti pogumni – ja, tudi to je vrlina –, pa se lahko spustimo celo v nakup zelo tveganih produktov, kot so hedge skladi in izvedeni finančni instrumenti. (Prav tam, 13)

V 14. poglavju (z naslovom V kateri banki varčevati, da bo to najbolj ugodno?) je podrobneje opisano varčevanje v bankah. Poudarjene so seveda obresti, ki so dojete kot nagrada za varčevanje. V 18. poglavju z naslovom Kako z delnicami in skladi do zaslužka? pa je podrobneje predstavljeno delovanje različnih vrednostnih papirjev glede na njihovo finančno donosnost.

Nasveti Ostržka

Glede na doslej zapisano je cilj dela pri krožku Mladi in denar preprost. Opremiti, opolnomočiti mlade, da ne bodo kot Ostržek, ki je na pobudo lisice Zvitorepke in mačka Brljava posadil pet cekinov. Kot vemo, je Ostržek sprva želel kupiti očetu lepo novo suknjo, sebi pa abecednik, vendar sta ga Zvitorepka in Brljav speljala na drugačno pot. Prepričala sta ga, da lahko iz petih cekinov nastane dva tisoč petsto cekinov, če bo cekine posadil na Polju čudežev.

Takole svetuje Zvitorepka: »Na tistem polju skoplješ jamico in položiš vanjo na primer zlatnik. Zasuješ ga s prstjo, zaliješ z dvema vrčema vode iz vodnjaka, vržeš na vrh še ščepec soli in zvečer greš lahko mirno počivat. Ponoči cekin vzklije in se razcvete. In veš, kaj najdeš drugo jutro zarana, ko se vrneš na polje? Najdeš lepo drevo, obloženo s toliko zlatniki, kolikor je junija v polnem klasu zrn.« (C. Collodi: Ostržek, 2012, 42–43) Natančneje: »Če ti da vsak cekin grozd s petsto cekini, potem pomnoži petsto s pet in drugo jutro imaš lepo v žepu nič manj kot dva tisoč svetlih in zvenečih cekinov.« (Prav tam)

Lisica torej Ostržku obljublja donos 500 odstotkov. Če bi Ostržek obiskoval krožek Mladi in denar, bi zvedel – tako vsaj pravi Priročnik za učitelje finančnega opismenjevanja mladih v osnovnih in srednjih šolah –, da se je treba ogibati naložbam, ki »obljubljajo prevelike donose. Donose, ki presegajo 12 odstotkov na leto, je dolgoročno nemogoče ustvarjati. /…/«

Zvitorepka, Brljav in učitelji

Če torej z vidika moralnosti in racionalnosti, kot jo zagovarja Priročnik, primerjamo delovanje lisice Zvitorepke in mačka Brljava na eni strani ter, denimo, delovanje učiteljice ali učitelja, ki na kakšni osnovni ali srednji šoli vodi krožek Mladi in denar, se zdi očitno, da sta lisica in maček iracionalna prevaranta, čeprav Zvitorepka trdi, da teh nasvetov ne daje zaradi umazane sebičnosti, temveč zaradi blaginje drugih.

A navkljub razliki med Zvitorepko in Brljavom na eni strani ter učiteljico oziroma učiteljem, ki vodita krožek finančnega opismenjevanja, na drugi strani, lahko med obema stranema najdemo presenetljivo podobnost. Podobnost se nanaša na način sklepanja obeh strani. Učitelj oziroma učiteljica bi Ostržku resda drugače svetovala, kaj naj napravi s svojimi petimi cekini; glede na to, da je njegov cilj suknja za očeta in abecednik zase, bi mu bržkone svetovala, naj cekine položi bodisi na banko bodisi v kakšne vrednostne papirje. Obresti in donosi so sicer veliko nižji kot na Polju čudežev, toda način sklepanja, ki tiči za tem nasvetom, je le del logike, morale in racionalnosti, ki jih sodobna šola vceplja v sodobne Ostržke. Bistvo te racionalnosti oziroma logike je namreč nepreizvprašano, tako rekoč samoumevno prepričanje, da iz denarja zraste denar in da je tako tudi prav.

Kakšna je namreč razlika med mnenjem, da iz določene količine denarja, ki ga vložimo na banko ali v vrednostne papirje, nastane večja količina denarja, in mnenjem, da se isto zgodi z denarjem, ki ga vložimo v Polje čudežev? Obema mnenjema je skupno prepričanje, da se denarja drži čudežna lastnost lastnega pomnoževanja. Če ga dobro naložimo, ga bo čez nekaj časa več. Z vidika Priročnika Zvitorepka in Brljav ne lažeta glede te lastnosti denarja, lažeta le glede ročnosti in količine pomnoževanja. S tega zornega kota potemtakem med mnenjema ni bistvene razlike – oba pripisujeta denarju čudežno moč lastnega pomnoževanja. Banke in vrednostni papirji so na nek način že Polja čudežev. /…/

Oddaljevanje od razumevanja sveta

Ampak v nasprotju z logiko čudežev obstaja še logika, ki v čudeže ne verjame. Za slednjo logika čudežev ni nič drugega, kakor način, kako mlade rekrutirati v materialistično dojemanje sveta (telefon–avto–stanovanje), torej v logiko, ki – ker verjame v čudeže – ne loči videza od resnice in se zato nikoli ne prebije do bistva posameznih stvari. Marx je zapisal, »da bi bila vsaka znanost odveč, če bi se vidna oblika in bistvo stvari neposredno skladala«. (Marx: Kapital 3, 1973, 911) To pomeni, da delo v krožkih Mladi in denar mlade oddaljuje od razumevanja sveta. Namesto, da bi se mladi v teh krožkih približevali razumevanju denarja, da bi razumeli njegovo funkcijo in njegovo bistvo, so rekrutirani v zelo ozko in dobesedno uniformirano mišljenje – v mišljenje, pri katerem so posamezni odnosi sami po sebi razumljivi, čeprav ne bi smeli biti. Zaradi te privzgojene samoumevnosti mladim uide razumevanje dejanske notranje povezanosti nekaterih temeljnih odnosov v družbi.

Poskušajmo to razložiti. Vprašajmo se, kakšen je odnos med kapitalom in obrestmi. Logika, ki verjame v čudeže, torej logika Zvitorepke, Brljava in učiteljev, ki vodijo krožke Mladi in denar, verjame, da je kapital stvar (določen znesek denarja), denimo Ostržkovih pet cekinov. Teh pet cekinov, če jih Ostržek položi na banko, prinaša 3-odstotne obresti, kar je na letni ravni 15 centov obresti. Obresti se v tej logiki kažejo kot čudežni prirastek, ki izhaja iz čudežne lastnosti kapitala (cekinov). Toda, kot pravi Marx, »če kot kapital razumemo neko vsoto vrednosti, ki dobi samostojen izraz v denarju, je […] nesmisel, da ima neka vrednost večjo vrednost, kot je vredna. Ravno v obliki kapital–obresti odpadejo vsi vmesni členi in kapital je reduciran na svojo najbolj splošno formulo, ki pa je zato tudi absurdna in se ne da sama iz sebe pojasniti. Vulgarni ekonomist ima rajši formulo kapital–obresti z njeno okultno kvaliteto, da je vrednost sama sebi neenaka, kakor formulo kapital–profit, ker se ta druga formula že bliža resničnemu kapitalističnemu odnosu.« (Prav tam, 911)

Vera v okultno lastnost denarja

Navedek iz Marxovega kapitala se morda zdi zapleten, vendar ni. /…/ Ponovi to, da logika čudežev ni logična, ker vsebuje vero v čudeže in v okultno lastnost denarja, da oplaja samega sebe. Dodaja pa zasilni izhod, kamor se zatečejo logiki čudežnega, ko jim postane jasno, da 5 cekinov ni isto kot 5,15 cekina. Kakor hitro jim to postane jasno, so – da bi rešili logiko čudežev – pripravljeni priznati vmesne člene, se pravi člene, ki se vrinejo v odnos kapital (denar)–obresti. Skladno s tem priznanjem se sedaj kapital (denar) ne oplodi kar sam, temveč šele po tem, ko nekdo kupi stroje, surovine in delovno silo, se pravi, ko nekdo organizira proizvodnjo. To je sicer korak naprej v mišljenju, nikakor pa ne zadošča za odpravo čudežnega. Logika čudežnega namreč meni, da zdaj pač ti elementi proizvajajo profit (Ostržkovih 15 centov). Misel logika čudežnega, Marx mu pravi vulgarni ekonomist, se tukaj ustavi, »vse mu postane jasno in ne čuti več potrebe, da bi dalje razmišljal. /…/«

/…/ Logika čudežev ima, kot smo ravnokar videli, dve različici. Prva, preprosta, verjame, da denar poseduje čudežno, okultno lastnost, zaradi katere nastane še več denarja. Marx to zapiše: D–D´ (kjer črtica ob D predstavlja obresti). Tu je ves delovni proces preprosto odmišljen, kakor da ga ni. To je logika Zvitorepke in Brljava, ki sta pač prevaranta in tatova ter jima delo ne pade niti na kraj pameti. Druga, manj preprosta različica sicer vpelje delovni proces. Imetnik denarja se mora namreč preleviti v podjetnika, preučiti mora razmere na trgu, kupiti delovna sredstva (stroje, surovine) in delovno silo. To je logika učiteljev, ki vodijo podjetniške krožke in krožke finančnega opismenjevanja, saj jim vendar ne moremo očitati, da vzgajajo prihodnje prevarante. A vseeno je, kot smo nakazali, tudi ta logika prekratka. Denar zdaj pač ni bil preprosto položen na banko, temveč je bil spremenjen v stroje, surovine in delovno silo. Rečeno drugače, vrednost, izražena v denarju, je natanko ista vrednosti strojev, surovin in delovne sile. Če pa je ta vrednost ista, ostaja vprašanje, kako nastane nova vrednost (profit), še vedno odprto. Vprašanje ostane odprto zlasti zato, ker se miselni proces logike čudežnega tukaj ustavi, ker torej še vedno meni, da je vzrok nastanka nove vrednosti kapital (čeprav zdaj ne nastopa preprosto v obliki dane količine denarja, temveč v obliki tej količini enakovrednih strojev, surovin in delovne sile).

Le izkoriščevalski odnos med ljudmi

Logika čudežnega je še vedno prekratka, ker zmotno pojasni prirastek denarja (obresti). Učencem ni razloženo, da je tudi banka morala ravnati podjetniško, se pravi, se lotiti dela in denar s kreditiranjem investirati tako, da nekje na svetu nekdo kupi stroje, surovine in delovno silo. Nadalje – in to je bistveno – učencem ni jasno razloženo, da nove vrednosti ne ustvari kapital (čeprav spremenjen v produkcijska sredstva in sredstva za nakup delovne sile), temveč izrecno delovna sila. Tako lahko nek podjetnik s pomočjo kredita, ki ga dobi od banke, kupi delovno silo, denimo 700 evrov po kosu na mesec (= mesečna plača 700 evrov na delavca). Toda profit oziroma prirastek k vrednosti investicije lahko nastane samo tako, da delavec v sklopu zakonsko predpisanega delovnega časa nekaj časa dela za mesečno plačo (izdatek kapitala), nekaj časa pa za ta prirastek k vrednosti (D´), kar pa več ni izdatek kapitala, temveč navadno zastonjsko, to je presežno delo. Podjetnik, ki je najel kredit od banke, mora nato vrniti sposojeno vsoto, hkrati pa še obresti. Glede na maloprej rečeno je jasno, da je oboje (vsoto in obresti) ustvarila delovna sila, kar nadalje pomeni, da se tudi obresti na računu tistega, ki je denar le položil na banko, niso pojavile zaradi čudeža, temveč zato, ker so jih nekje ustvarili delavci v času, ko so delali za prirastek k vrednosti. Obresti potemtakem niso plod kapitala, kot meni logika čudežnega, temveč so »samo del profita, tj. presežne vrednosti, ki jo fungirajoči kapitalist izžme iz delavca.« (Prav tam, 440)

Tako se za odnos kapital–obresti ali D–D´ izkaže, da ni v njem nič čudežnega (okultnega), temveč se v njem skriva izkoriščevalski odnos med ljudmi. Odnos ni izkoriščevalski le zato, ker delavec dela vsaj polovico časa za presežno vrednost …/…/. Ta pravica v celoti ostane pravica kapitala in njegovih nosilcev kapitalistov. Delavcu pa je ta pravica skupaj s presežno vrednostjo odvzeta ali odtujena.

Delavci ne odločajo

Prav zato Marx pravi, da »kapital ni stvar, ampak določen, družben produkcijski odnos, ki pripada določeni zgodovinski družbeni formaciji. […] Produkcijska sredstva, ki jih je monopoliziral določen del družbe, produkti in pogoji delovanja žive delovne sile, ki so se osamosvojili nasproti tej delovni sili – ti so zaradi tega nasprotja poosebljeni v kapitalu.« (Prav tam, 908)

Kam se torej nalaga presežna vrednost, kakšen svet se z njo ustvarja, kakšna pravila, kakšne samoumevnosti in, končno, tudi kakšni krožki v šolskem prostoru, o tem torej delavci ne odločajo; a tudi če bi lahko, jim znanje, pridobljeno na krožku, torej znanje, temelječe na logiki čudežnega, tega ne bi omogočalo.

ANDREJ ADAM

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 15, stran 3 in 4, ki so izšli 29. septembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?