Učitelj kot avtoriteta

Petdeseta Rutarjeva lekcija

Učenci bi morali imeti priložnost za raziskovanje strukture tega, o čemer govorijo njihovi učitelji. Učenje podatkov, informacij in dejstev kajpak ni isto kot raziskovanje njihove strukture; strogo ali nevroznanstveno vzeto, to sploh ni učenje, saj je le kopičenje in sprotno pozabljanje, ker možgani samodejno filtrirajo ogromne količine podatkov in informacij, saj so zanje nepomembni, nekoristni, odvečni oziroma redundantni. Zakaj bi moralo tako biti? Ker je svet, v katerem živimo, visoko strukturiran in se s časom v glavnem ne spreminja, kar pomeni, da je zelo regularen in stabilen, možgani pa so del njega, kar zopet pomeni, da so tudi sami visoko strukturirani in dobesedno narejeni za razumevanje take strukturiranosti in regularnosti. Razumeti svet pa ni isto, kot imeti v lasti veliko podatkov o njem. Šola močno zaostaja za evolucijo in nevroznanostjo.

V naši šoli je kljub znanosti, ki se imenuje s tujko nevroeducation, pogosto tako, da vstopi učitelj v razred, napiše na tablo teorem, izpelje dokaze zanj, učenci pa se ga morajo naučiti. Za čim boljšo oceno oziroma številko, seveda. Ne raziskujejo ga, ne pogovarjajo se, ali je resničen ali ne, saj zadošča, da verjamejo učitelju, namesto da bi se učili koherentnih, abstraktnih razlag sveta in pojavov v njem.

Učitelj ima pogosto sicer prav, saj drugače šolanje otrok sploh ne bi bilo mogoče, toda vzgojni učinek kljub temu ni zanemarljiv: ljudje se naučijo ubogati in slediti avtoriteti, učitelju, ki mu brezpogojno priznavajo status avtoritete. Učitelj pa presežno uživa v tem, kot bi rekel Lacan, kar pomeni, da ni avtoriteta, temveč je gospodar, kot je opisan v diskurzu gospodarja oziroma v diskurzu univerze. Obstaja pomembna razlika med gospodarjem in avtoriteto.

Na delu je tale zanimiv problem, ki nikakor ni majhen: učenci, ki vedno znova sledijo temu ali onemu učitelju, se ne morejo naučiti misliti, razen če naletijo na takega učitelja, ki jim ne dovoli, da mu sledijo, kar pa je izjemno redko.

Pravi učitelj je torej paradoksen: učence vabi, naj mu ne sledijo, naj ustvarjajo svoje poti, obenem pa jih vabi, da mu sledijo natanko v tem, da ne sledijo, saj tudi sam ne sledi, ker ni hlapec. Natanko na tej poti lahko postane tudi avtoriteta.

Avtoriteta je tako človek, ki nekomu nečesa ravno ne dovoli, obenem pa natanko ve, kaj je to, česar ne dovoli niti samemu sebi; avtoriteta je zato lahko le človek, ki najprej zna omejevati sebe. Tega se mora naučiti, saj znanja o tem ne prinese s seboj na svet. Nauči se lahko le s kritičnim razmišljanjem, to pa je po definiciji razmišljanje, kako ustvariti singularnost, kako biti neponovljiv. Biti avtoriteta pomeni biti neponovljiv.

Vesela novica pa je, da imajo ljudje evolucijsko vgrajene zmožnosti za kreativnost in kritično razmišljanje. To so dejavnosti, ki so primerne okoliščinam, v katerih se vsakič znova znajde človeško bitje, kot bi rekel Noam Chomsky, niso pa dejavnosti, ki jih okolje povzroča. Razlika je zelo pomembna.

Naloga učiteljev je zato povsem jasna: učencem morajo dovoliti, da se še naprej obnašajo kot znanstveniki, saj se tako obnašajo že otroci, kar pomeni, da se sprašujejo, kako deluje svet in vse, kar je v njem. Taka je njihova dolžnost, do katere se ne morejo vesti, kot da lahko svobodno izbirajo, ali jo bodo sprejeli ali ne.

V naših šolah je še vedno veliko nečesa, kar povsem nasprotuje zapisanemu: učenci morajo biti pridni, sprašuje pa učitelj. Imperativ je torej na povsem napačni strani.

Toda evolucija ni ustvarila ljudi za prilagajanje okolju in konformizem. Daleč od tega. Dober primer je jezik. Noam Chomsky tako vedno znova poudari, da je jezik svobodna, kreativna dejavnost po definiciji. In najlepše pri tem je tole: jezik lahko uporabljamo celo za komuniciranje, toda prvenstveno je raba jezika namenjena kreativnemu, svobodnemu razmišljanju, ne pa komuniciranju. Na delu je še ena pomembna razlika.

Evolucija je poskrbela tudi za tole: vsak človek ima sposobnost biti osupel, presenečen nad tem, kar zazna v sebi ali okrog sebe. Ali kot dokazuje sodobna nevroznanost: za otrokovo učenje in njegov razvoj sta bistvena radovednost in raziskovanje, zaradi katerih si otrok prizadeva povečevati natančnost pri razlaganju sveta, ki ga raziskuje.

Sklepna ugotovitev je na dlani: šola, ki bi bila evolucijsko napredna, bi skrbela za negovanje obeh vsakemu otroku prirojenih naravnih zmožnosti. Potem bi bilo tudi vraževerja med odraslimi ljudmi bistveno manj, kot ga je.

Dr. DUŠAN RUTAR