Sled

Uvodnik

Enkrat na leto se v medijih mogoče pojavi novica tudi o izjemnih učiteljih: ob svetovnem dnevu učiteljev in podelitvi državnih nagrad najzaslužnejšim je vest skromna, ker je ne spremlja noben deviantni dogodek, ki bi bil vreden poročanja. Kljub temu da so nagrade državne, si ne zaslužijo televizijskega prenosa, še prispevka v osrednjih poročilih večinoma ne. Letos pa ga bo sploh zasenčil shod za višje plače. In preden se (spet) zgrozite, zgolj v razmislek: »Moderni ciniki in skeptiki ne vidijo nobene škode v tem, da slabše plačujejo tiste, ki jim zaupajo vzgojo svojih otrok, kot tiste, ki jim zaupajo skrb za svojo vodovodno napeljavo.« (J. F. Kennedy)

A tokrat ne želim razmišljati o podcenjujočem odnosu družbe do učiteljev in izobraževanja, temveč želim osvetliti neko prezrto, a izjemno pomembno stran.

Za ilustracijo in pomoč se bom povrnila v svojo mladost, v osnovnošolska leta, ki jih je v zaključnem obdobju oznamoval moj učitelj slovenščine in hkrati tudi moj razrednik. Ni bil le učitelj slovenščine, bil je Učitelj v vseh pomenih besede: prenašalec in hkrati občudovanja vredna zakladnica znanja, na razredne ure je nosil Dalmatinovo Biblijo ali fizikalni priročnik, ko nam je zaškripalo; po potrebi inštruktor, saj je celo stavčne člene, besedne analize in odvisnike znal do neke mere narediti zanimive; bil je tolažnik, zaupnik, zaveznik in poslušalec številnih dilem v občutljivih najstniških letih deklet in neumoren igralec nogometa v ekipi »svojih« fantov. Velikokrat nam je bral, še večkrat se je z nami pogovarjal ali nas le poslušal.

Predvsem nam je zaupal. Najbolj »nemogoč« razred je sam odpeljal na končni izlet. /…/ A nikoli nismo izkoristili zaupanja, ki nam ga je izkazal. Niti niso vanj dvomili naši starši. /…/ Zapustil je globoko sled v nas vseh.

Nekaj let pozneje sem se vpisovala na Pedagoško akademijo z mislijo, da si želim postati takšna učiteljica, z mislijo, da želim imeti tak odnos, kakršnega sem bila sama deležna, v otrocih želim pustiti sled, če že ne pečata, kakršnega je v meni pustil moj vzornik. Desetletja sem delovala predvsem s posluhom za otroke in po zdravi pameti. A dejstvo je, da sproti opažaš, doživljaš in se ukvarjaš s povsem drugimi stvarmi, sproti so najbolj očitne težave, ovire, ki celotno sliko zameglijo, lepe stvari se pokažejo šele pozneje.

Zdaj se mi sled, ki sem jo pustila, vsakodnevno potrjuje. Že kar nekaj let sprejemam med svoje učence otroke svojih nekdanjih učencev. Zabavno in hkrati lepo je opazovati mlade mame in očke, ki te z nasmehom pozdravljajo in se ti predstavijo s pojasnilom: »Vi ste bili pa tudi moja tršica.« Marko, Miha, Tina, Sanela. Tudi tisti, ki še nimajo otrok ali pa živijo drugje. Vid, Domen, Tine, Dunja, Mojca, Nataša, Tjaša. /…/

Skoraj neverjetno je, da se pravzaprav še vedno spomnim vseh in vsakogar. Za večino še vem, kje so sedeli, kakšne zvezke so imeli, česa smo se veselili, kakšne začetne težave smo skupaj premagovali in kateremu mojemu sivemu lasu (če sploh kateremu) so vzrok. Danes v njihovih otrocih prepoznavam njihove poteze, mimiko, geste, izraze, odnos. V meni so pustili sled. /…/

Ambiciozna vizija učitelja 21. stoletja sicer predvideva, da je učitelj avtoriteta in spodbujevalec znanja, idej, spretnosti, razumevanja in vrednot, ki naj bi jih učenci pridobili; ekspert za področje učinkovitega učenja; poznavalec spektra metod poučevanja, ki jih je sposoben inteligentno uporabljati ob uporabi primernih stilov organizacije in vodenja in upoštevanju pogojev in možnosti; sposoben kritično razmišljati o izobraževalnih programih in ciljih; pripravljen spodbujati in motivirati vsakega učenca; ocenjevati napredek in izobraževalne potrebe v najširšem smislu. Skoraj nadčlovek. A danes je – bolj kot kar koli drugega – pomembno, da je učitelj Človek. »S spoštovanjem se oziramo na naše sijajne učitelje, s hvaležnostjo pa na tiste, ki so se dotaknili naših človeških čustev. Kurikulum je nujnost, toda toplina je življenjsko potrebna rožam in otrokovi duši za njuno rast.« (C. G. Jung)

Učitelji vedno živijo v srcih, ki se jih dotaknejo. Pomen sledi je sicer spregledan, a dejstvo je, da je učitelj–učenec izjemno močna vez, ki se nikoli ne pretrga. Naj bo ta vez tudi lepa. Čim lepša. Vsem želim, da vsaj približno tako lepa, kot sem jo doživela (in upam, da tudi ustvarila) jaz.

JOŽICA FRIGELJ

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 15, stran 1, ki so izšli 29. septembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?