Nenavadna najstniška prijateljica

Živeti z avtizmom

Alexandra Wright, kličejo jo Alex, je zelo zanimiva in predvsem posebna deklica. Spregovorila je šele, ko je bila stara nekaj več kot pet let. Letos pa jih bo praznovala komaj trinajst, a je do zdaj napisala in ilustrirala že več kot petsto knjig! Alex piše zgodbe vsak dan, tudi do šest ur nepretrgoma, in to že nekaj let. Najprej jih natipka na računalnik, nato jih natisne in ilustrira vsako stran posebej. Na koncu preluknja strani in jih zveže. Na njeni knjižni polici je zbranih približno petsto knjig, ki pripovedujejo zgodbe, dolge od 15 do 150 strani. Približno polovico zgodb je napisala v angleščini, druge v madžarščini. A mlada pisateljica in ilustratorka ima kljub svoji nadarjenosti težave pri presoji, kako se obnašati v skladu z družbenimi normami. Če denimo prvič obišče koga na domu, brez zadržkov odpira omare, si vzame piškote, se igra z igračami otrok gostiteljev … 

Alex ima namreč avtizem. Z očetom Andrewom, pisateljem in ilustratorjem, mamo Julie, štirinajstletno sestro Timi in psičkom Tofijem živi v kraju Godollo blizu Budimpešte na Madžarskem. Starša vodita zasebno jezikovno šolo. Mama je direktorica podjetja, oče pa večinoma piše in pripravlja delavnice za učitelje po vsej Evropi. Čeprav Alex zelo dobro komunicira z ljudmi, ki jo po navadi hitro vzljubijo, tega ne počne zato, da bi preprosto le komunicirala z drugimi, temveč da bi izrazila tok svojih podzavestnih predstav, ki neustavljivo vrejo na dan in jih razume le peščica posameznikov.

Od nikoder se pojavi Šir-kan

Zelo rada bere. Kar nekaj njenih zgodb (skoraj polovica) izhaja iz že obstoječih, ki jih je prebrala v knjigah ali pa jih je videla na DVD-jih. Iz nekaterih zgodb Alex prevzema njej ljube stavke, predvsem pa obožuje pisateljico Beatrix Potter, po kateri se tudi zgleduje. A pri tem ustvarja tudi nove like, spreminja imena; uporabi bodisi njeno ime, bodisi imena iz svoje družine ali imena otrok, ki jih pozna. Nekatere zgodbe pa so v celoti povsem njene. In kako se rojevajo?

Oče jo pri pisanju spodbuja le z vprašanji. Rad bi, da Alex razume, da mora, če želi pisati za druge, neprestano misliti o tem, kako jo bodo razumeli bralci. Pa ne le tega! Rad bi, da bi Alex razvila željo in sposobnost sporazumevanja, a ne tako, da le izraža svoje trenutne misli na način, ki je za druge povsem nerazumljiv in brez pomena. Zato ji skuša razložiti, da je pisanje zgodb za druge mnogo več kot le pisanje. Pri tem je pomembna tudi sporočilnost. Ko se Alex loti pisanja, ji oče postavlja vprašanja, jo spodbuja, naj zapiše cele stavke, usmerja, kako naj piše, da bo bralec razumel njene povezave. O, pri tem jo včasih tudi podreza in opozori. Denimo, ko je Alex kar nenadoma od nikoder vpletla v zgodbo o psu še Šir-kana, jo z vprašanji napelje, da sama spozna, da Šir-kan lahko še počaka s svojim prihodom …

Ko bi ji drugi lahko sledili

Njeno življenje je prepleteno z mnogoterimi dejavnostmi. Obiskuje specializirano šolo za otroke z avtizmom, trideset kilometrov oddaljeno iz Budimpešte. Tako s spremljevalko vsak dan preživi več kot uro in pol na metroju in avtobusu. Vožnja z javnim prevozom je za Alex velika izkušnja …

SANJA TOŠEV