Pismo
Za zadnji šolski dan
Delam načrt, kaj vse bi rada povedala svojim učenkam in učencem, ko jim bom razdelila spričevala. V mislih pripravljam lepo misel za vsakega. Spodbudo, pohvalo, motivacijsko besedo. Poskušam si zamisliti, kako bodo nesli domov bero šolskega leta, zapisano na listu, ki bo imel družinsko pozornost morda dan ali dva, še bolj verjetno pa samo tisto popoldne.
Seveda se z nostalgijo spominjam svojih spričeval. Spominjam se sicer redkobesednega očeta, ki je s svečanim glasom bral imena šolskih predmetov in zraven zapisane ocene. Nikoli ni rekel, da je ponosen, pa sta njegova drža in velika lešnikova čokolada povedali vse. O – ja, drobna pozornost za tiste s samimi odličnimi ocenami, tega ne smem pozabiti – me prešine misel, ki roma na nepogrešljivi opomnik. Spomnim se tudi, da se je nekoč ta dan pri nas doma ustavil čas. Praznično kosilo in nedeljena mamina pozornost ob pripovedovanju dogodivščin zadnjega dne, sta bila blagodejna nagrada za dobro opravljeno delo …/…/.
Ja, tudi to jim moram reči, naj si vzamejo čas za pogovor z ljudmi, ki jim veliko pomenijo. Za tak čisto pravi staromodni pogovor, popoldne ob sladoledu na domači terasi ali pozno v noč, s koleni pod brado, na kavču ali na dolgem sprehodu do starega kozolca, med poležavanjem na plaži ali iskanjem markacije na poti v hribe.
Za pogovor, ki ga ne motijo: prenos podatkov, iskanje odprtega omrežja, priprave na najbolj fotogeničen avtoportret vseh časov ali štetje navzgor dvignjenih palcev bleščeče popolnega virtualnega sveta. /…/ Za pogovor, ob katerem je odprto omrežje poseben prostor in čas, kjer si lahko zaupamo, se izpovemo, zjočemo od žalosti ali do solz nasmejemo. Za pogovor, ob katerem se najlepši avtoportret nariše v objemu in brezpogojnem sprejemanju. Za pogovor, ki bo za vse življenje prinesel potrditev nečesa pristnega in večnega.
Ne morem mimo dejstva, da svoboda poletnih dni, ki z vso ognjevitostjo čaka za prvim ovinkom, prinaša s seboj tudi pasti. Opomniti jih moram, da morajo paziti nase. Da ohranijo odgovornost, spoštovanje in zdrav razum. /…/
Res, kaj vse bi jim rada povedala … A jih vidim, kako njihove misli postajajo kakor krhka metuljeva krila, ki neslišno drsijo čez prostor in čas. Stapljajo se s sanjami o jutrih, ki jih bo prebujalo sonce in ne zvok budilke. Žuborijo v nežnem hrepenenju in v vihravem pričakovanju trkajo na vrata zasluženih počitnic.
Poslušali me bodo, a najbrž me ne bodo slišali. /…/ Morda pa jim raje napišem.
DRAGICA ŠTEH
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 12, stran 16, ki so izšli 16. junija 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
