Čuječe zanimanje za zgodovino

Rutarjeva lekcija

Zgodovina humanistične misli je prepredena z upori in s protesti številnih ljudi, ki se nikakor niso hoteli pomiriti z nasveti avtoritet, da je svet preprosto tak, kakršen je, in da ga ni mogoče spremeniti, kar naj bi pomenilo, da je najbolje biti pri miru in početi, kar počnejo vsi drugi. Protesti so kljub temu logični, nujni in upravičeni, kajti družbene nepravičnosti vzbujajo v ljudeh zaradi njihove narave jezo in protest, obenem pa dajejo misliti, kajti nikakor ni jasno in razvidno vsakomur, zakaj sploh nastajajo, kaj jih generira, kako so mogoče. In dobro je, da je človek po naravi zmožen za razmišljanje, ne le za čustvene odzive. Ko danes poudarjajo, kako naravna je hrana, kako naravni so ljudje, kako naravno živijo in kako dobro je vse to, simptomatično pozabljajo dodati, da …/…/.

Jasno pa je tudi tole: mladina, pa tudi starina, vse manj pozna orisano zgodovino, ker je po nekem izjemno zanimivem principu vsakdanje življenje vse bolj le še množica nepovezanih trenutkov, kot da zgodovine sploh ne bi bilo, kot da je vsak naslednji trenutek edino, kar nas sme čuječe zanimati, kot da trenutki medsebojno sploh niso povezani in povezljivi.

Geslo je – kako ironično in hkrati pričakovano – čuječnost, pridružuje pa se mu pozivanje zastopnikov kapitalizma k sanjanju in tekanju za uspehom. Ko vse seštejemo, dobimo koktajl: sanjanju dodamo nekoliko čuječnosti, redno tekamo naokrog, smo zelo pozorni na metulje v letu, dežne kaplje na travi in najnovejša propagandna sporočila, dosegljiva prek pametnih naprav, ki jih imamo ves čas v neposredni bližini, obenem pa upamo, da nam bo uspelo, kar koli že to pomeni.

Zanemarjanje zgodovine humanistične misli in pozabljanje konkretnih ljudi, ki so se upirali in celo žrtvovali življenja, pomeni odrekati se samemu jedru človečnosti, ki predstavlja: spoštovanje drugačnosti drugih ljudi; vizije, upanje in pogum za pravilne odločitve …/…/. Naj zapisano ponazorim z zgledom iz skorajšnje zgodovine.

Leta 1971 se je v ZDA dogajalo nekaj skoraj neverjetnega. Milijoni ljudi so se odločili, da sledijo zelo preprostemu sloganu: Če vlada ne bo ustavila vojne (v Vietnamu, op. cit.), bomo mi ustavili vlado.

In kako se je odzvala vlada? /…/ Nad lastne ljudi se je spravila z orožjem in nasiljem, ker so mirno protestirali proti vojni na drugem koncu sveta, ki je bila povsem nora in absurdna, zlasti pa je terjala nekaj milijonov nedolžnih žrtev.

Zgodovinski primer dobro ponazarja samo bistvo človeškega razumevanja etike, družbene pravičnosti, emancipacije in solidarnosti: bolj ko ljudje resno jemljejo vse od naštetega, bolj verjetno je, da se bo oblast odzvala s silo.

Sicer pa je še vsaka oblast doslej trdila, da dela izključno v dobro ljudi.

Vzgajanje in izobraževanje mladih za čuječnost, ki je danes zelo priljubljen izraz, pomeni po definiciji kultiviranje občutljivosti ali senzibilnosti. Ne za svoje egoistične potrebe, temveč za velike humanistične ideale, ki predstavljajo temelj tega, kar imenujemo človečnost.

Blagostanje zato ne more pomeniti kakovosti življenja ljudi, če njihova življenja preči družbena nepravičnost. Kako je sploh mogoče govoriti o blagostanju in kakovosti življenja, če tega ne uživajo vsi ljudje, če so številni preprosto izključeni?

Na en sam način: tako, da spregledamo družbene razsežnosti življenja in se osredotočamo zgolj na posameznike, kot je predlagala pokojna Železna dama, trdeč, da družba pač ne obstaja.

Potem se lahko znajdemo v svetu bizarnosti, v katerem so ljudje izjemno čuječe pozorni na ptice v letu in trave in tišino in šumenje vetra, obenem pa se jim niti ne sanja, koliko nevidnega sistemskega družbenega nasilja se mora nenehno dogajati, da je svet tak, kakršen pač je, da v njem 4.200 milijonov ljudi živi v revščini, čeprav je dobrin na tem svetu že zdaj dovolj za čisto vse ljudi.

V takem svetu tako nekateri ljudje vsak dan nadvse čuječe pripravljajo svoj jutranji napitek iz peteršilja in sadja, uživajo ovsene kosmiče in meditirajo, kot da zanje družbena realnost ne obstaja ali pa je le okrasek, s katerim se pač ni treba ukvarjati.

Potem nekateri kljub vsemu tarnajo, da mladina ne spoštuje avtoritet. Pozabijo pa dodati, če so sploh kdaj vedeli, seveda, da so avtoritete silno redke, in da ni avtoriteta že vsakdo, ki nosi okrog vratu napis avtoriteta.

Svet danes potrebuje avtoritete bolj kot kadar koli prej.

Dr. DUŠAN RUTAR

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 12, stran 7, ki so izšli 16. junija 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?