Sprva ne, potem da!

Zakaj nisva dala cepiti otrok

Običajni človek ne potrebuje veliko, da je proti cepljenju. Še več, ni nam treba biti zares proti, da se obnašamo proti. Le malo moramo začeti dvomiti in že smo blizu tega, da si ne upamo biti za. Kako se je to zgodilo pri naju? Pričevanja staršev otrok, ki so po cepljenju zboleli za različnimi boleznimi, so zelo prepričljiva. So polna močnih čustev in kot taka ne omogočajo dvoma. Izjave, da je cepljenje krivo za bolezni njihovih otrok, krožijo med ljudmi od ust do ust. Zgodbe se rade pomešajo še z različnimi teorijami zarot, pohlepnosti farmacevtske industrije in zmanjšanega zaupanja v uradno medicino.

Ta pojav pa je toliko resnejši, ker se lahko zelo hitro širi. Manj kot veš, močneje te takšne zgodbe prepričajo. V psihologiji se temu učinku reče Dunning-Krugerjev efekt, kjer gre za miselno pristranskost. Manj kot človek ve, bolj je prepričan v svoj prav in tako lahko hitro postane goreč borec proti cepljenju.

Vendar četudi kot starši nismo goreči borci proti cepljenju, nas že rahel strah pred tem postavi v težko situacijo, kako se odločiti. Gre za neke vrste neuravnoteženo (pristransko) tehtanje, ko trenutnemu stanju pripišemo večjo težo, kot jo ima nepoznana prihodnost. /…/

Sprva sva odlašala

Zaradi nasprotujočih se informacij o koristnosti in škodljivosti cepljenja sva postala neopredeljena. Tako se nisva odločila niti za cepljenje, niti proti njemu. /…/

Dodatna težava je v tem, da smo prek sodobnih socialnih omrežij zelo pristransko informirani. Borci proti cepljenju so prek njih veliko bolj zavzeti pri širjenju svoje resnice: zakaj je cepljenje škodljivo, nevarno, pogosto tudi neučinkovito in nepotrebno. Obstajajo namreč teorije, kako je v bistvu dobro, da otrok zboli za boleznimi, s katerimi se s cepljenjem lahko obranimo, češ da bo zaradi tega razvil boljšo odpornost. Iz razvojnega vidika naj bi bile bolezni koristne in danes ne-nevarne. Zakaj bi se potem sploh cepili in tvegali? Na drugi strani pa so informacije o koristnosti in varnosti cepljenja precej redke in pogosto tudi veliko manj prepričljive.

Nekako sva čakala, da dobiva boljši uvid. Z dobršno mero odprtosti, ko sva z zanimanjem poslušala in brala intervjuje zagovornikov cepljenja, sva vedno manj verjela teoriji zarote. Toda še vedno se nisva odločila. /…/ Živela sva v miselnem balončku: otroci so zdravi, zakaj bi jih izpostavljala tveganju, četudi je to tveganje majhno. 

Prizemljitev

Pred dobrima dvema letoma pa sta dva otroka (tedaj stara 2 in 4 leta) zbolela za oslovskim kašljem. /…/ Koliko muke sta morala prestati v skoraj dveh mesecih nočnega prebujanja ob napadih res hudega kašlja! In samo veliko srečo smo imeli, da v tistem času nista zbolela za še kašno drugo težjo boleznijo.

Zdaj sva otroke dala cepiti. Žal nama je, da tega nisva storila že prej. Prepričana sva, da bi v današnjih družbenih razmerah bilo treba več pozornosti nameniti ozaveščanju staršev, da se bodo znali bolje odločati. Živimo namreč v svetu, v katerem ima obvezno cepljenje zelo negativen prizvok; prav zaradi tega, ker je obvezno, dodatno odvrača starše od cepljenja. Meniva, da bi morali v šoli za starše in tudi po drugih kanalih starši slišati zelo konkretne odgovore na vse vrste dvomov, ki se porajajo v naših čudnih glavah.

Starši moramo jasneje slišati, denimo, to, da:

• Farmacevtska industrija nima ekonomskega interesa, da se cepi čim več ljudi. Saj zaradi tega manj ljudi zboli za boleznimi, proti katerim se cepimo, in tako proda manj dragih zdravil, kot bi jih, če bi se pojavljale različne epidemije.

• Živo srebro v cepivu dokazano ni vplivalo na nevrološke bolezni. To vemo tudi zaradi tega, ker se pojavnost teh bolezni s tem, ko ga zdaj v njih ni več, ni zmanjšalo. Živo srebro so namreč odstranili iz cepiv ne zato, ker je bilo v teh količinah škodljivo, temveč zato, da cepivo ne bi bilo na slabem glasu.

• Veliko razvojnih bolezni se pojavi od 1. do 5. leta starosti, ko se otroci tudi cepijo. Pri veliko otrocih, ki se cepijo, je potem razumljivo, da se lahko pri nekaterih pojavi bolezen po cepljenju. Vendar zaradi tega ne moremo s popolno gotovostjo sklepati, da je bilo ravno cepljenje krivo.

• S cepljenjem seveda ne dosežemo popolne odpornosti pri vsakem posamezniku. Torej zbolimo lahko tudi, če se cepimo. Toda velika učinkovitost cepljenja se doseže ravno takrat, ko se čim več ljudi cepi. Tako se prepreči epidemija. Bolezen sploh ne pride do tistih, ki so se cepili, a njihovo telo ni uspelo razviti ustrezne zaščite, ali tistih, ki se ne morejo cepiti.

• Bolezni, ki jih je cepljenje skoraj odpravilo, so lahko hitro spet med nami. Ko je bolezen med nami, ni več najboljši čas za cepljenje.

Več zavedanja in zaupanja

Želiva si, da cepljenje ne bi bilo več obvezno, torej prisilno. Vendar si hkrati želiva, da bo večina ljudi vedela več in se zaradi tega zavedala, da ve premalo, da ne bi zaupali tistim, ki se s tem strokovno ukvarjajo. Ne bodimo samo slepi verniki v teorije zarot. Bodimo bolj radovedni.

Starša mag. JASMINA KOZINA PRAPROTNIK, antropologinja
in URBAN PRAPROTNIK, prof. šp. vzg.

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 12, stran 5, ki so izšli 16. junija 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?