Borbe v šolstvu se odvijajo v nas, v učiteljih

Naš komentar

Mnogo ljudi se je v zadnjem desetletju obrnilo vase in začelo razmišljati o popolnoma drugačnem svetu. /…/ Poleg svojega dela, ki ga imajo radi, se ukvarjajo s humanitarnimi dejavnostmi, pisanjem, plesom, petjem, športom, kulinariko, z jogo, meditacijo, veganstvom, astrologijo, masažo, mediacijo, duhovno rastjo. Ko s(m)o učitelji, vzgojitelji in drugi zaposleni v vzgoji in izobraževanju medijsko izpostavljeni, ni duha ne sluha o našem napredku; vedno samo informacije, ki so izrezane iz konteksta, z namenom zavajanja javnosti. Toda ne damo se!

Prvo leto sem učila v podaljšanem bivanju, ko je pristopila starejša kolegica in mi dejala: »Imaš zanos, željo in optimizem. V vsem vidiš dobro. To je odlično. Vendar sčasoma žar začne ugašati. Nič ni narobe s teboj, ne ustraši se. Nekega dne boš spoznala, da se boriš proti sistemu, ki te vsrka vase. Ne moreš se boriti proti sistemu. Tok je premočen. Nekaterih stvari ne moreš spremeniti. Sprijazni se.«

Dolgo so mi odzvanjale njene besede v glavi. /…/ Zdelo se mi je, da se nič ne premakne. Vedno isti mehanizmi, togi in zastareli. Spremembe so bile samo fiktivne. Kot da šola ni sposobna razumeti, kakšna ideologija se skriva za devetletko, kako veliko polje avtonomije si lahko vzamemo. Potem pa, tik preden je zbolela za hudo boleznijo, mi je ta ista kolegica na sprehodu do doma dejala: »Motila sem se. Zdaj vidim. Stvari se da spremeniti. Bolezen me je tega naučila. Zapomni si, vse spremembe se začnejo od znotraj. Ne čakaj, da te bo kdo rešil. Reši se sama.«

Delaj na sebi je čisto napačno poimenovanje, morali bi reči delaj v sebi. Na sebi tako ali tako vsi delamo več kot preveč, v sebi pa delamo bolj malo. Kolikokrat smo res počeli, kar si želimo? Ali si vzamemo čas zase? Smo našli mir v sebi? Ali sledimo floskulam o izmišljenem uspehu? Še šola za ravnatelje, še magisterij, še doktorat, še napredovanja, še papirjev, še ta posvet, še ta točka, še izmišljene navlake. In ker sistem ponuja le začasne zunanje rešitve, se je začelo delo navznoter. Zato veliko učiteljev pleše, poje, telovadi, slika, vrtnari, meditira, se udeležuje maratonov, pesniških večerov, delavnic presnih sladic. Skratka, počnejo nekaj, kar jim pomaga vzpostaviti harmonijo v sebi.

In kaj je bolj pomembno kot notranja harmonija, kot notranji mir? Ko lahko vsakodnevne stresne situacije vržeš čez ramo in se zaveš, da te lahko prizadene samo tista oseba, ki ti dejansko nekaj pomeni. Da ti pa nekdo nekaj pomeni, mora imeti že prefinjen čut za življenje – to pa res ne more biti vsak. Na tej stopnji, stopnji notranjega zadovoljstva, lahko s svojim notranjim mirom in zadovoljstvom ustvarjaš. Ustvarjaš, ko poučuješ, ko popravljaš domače naloge in ko opravljaš vsakodnevno rutino. Nič in nihče več te ne more vreči iz tira. Takrat se počutiš svobodno in ustvarjalno in šele takrat dojameš, da si gospodar svojega življenja. Dokler ne občutiš notranje svobode, se s posamezniki in s sistemom ne moreš boriti. Ker si izčrpan in nemočen. Toda v vsakem trenutku imaš moč spremeniti svoje življenje. Ali kot me je naučila moja pokojna sodelavka: »Vse je stvar odločitve.«

Večkrat se spomnim nanjo ali prižgem svečo v njen spomin. Zanima me, kaj bi mi danes povedala, če bi bila še živa. /…/ Predvsem pa sem hvaležna za spoznanje, da se borbe v šolstvu odvijajo v nas, učiteljih, posameznikih, ki se zavedamo svojih moči, te pa se vsako leto bolj prebujajo.

TINA PAJNIK

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 12, stran 3, ki so izšli 16. junija 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?