Mati jih komaj čaka!
Počitnice
Letošnje šolske počitnice pričakujem skoraj tako nestrpno, kot da bi bile moje. Zakaj? Ker imam prvošolca, četrtošolko in šestošolca – in nekako se je od moje osnovne šole izobraževalni sistem spremenil v to, da bi morali starši aktivno sodelovati v šolskem procesu. To sicer zveni povsem dobro v teoriji, vendar v praksi to nikakor ne gre. Vsaj meni ne. Ne želim namreč:
-
vsako jutro po hiši obupano iskati radirk in šilčkov, ker zdaj pač ni več grajan otrok, če jih nima, temveč starši (sama bi pravzaprav lahko grajala psa, ki je razvil čudno nagnjenje do žvečenja gumijastih predmetov in v enem letu najverjetneje prežveči letno zalogo povprečne knjigarne);
-
ne želim grajati otrok zaradi ocen; vem, kakšni so, in vem, da je njihova vrednost popolnoma drugje kot med stranmi redovalnic;
-
ne želim našega skupnega časa preživeti tako, da izdelujemo plakate in se na pamet učimo podatke, ki bodo izpuhteli po prvem testu nazaj v neznano;
-
ne želim prejemati podatkov preko e-asistenta; mojim otrokom bi rada zaupala in jim verjela, da mi bodo tudi »slabe« novice povedali sami.
Ta seznam bi lahko pisala še čez vsaj dve strani. Bistvo pa je, da ne želim, da moji otroci začnejo življenje meriti skozi zlikane in barvno usklajene obleke ter ocene, ki so zapisane v kvadratkih, skozi to, kako jih vidi okolica ter skozi vtis lastne vrednosti skozi oči drugega. In na žalost se danes v sistemu merijo le še skozi šolske oči merjeni dosežki. To precej dobro vem tudi zato, ker se že vrsto let tudi službeno ukvarjam s pomočjo otrokom, ki imajo takšne ali drugačne težave s šolo ali šolskim sistemom. In vse jasneje vidim, da naš sistem pri vseh barvah na fasadah, pri vsem zunanjem videzu prijaznega okolja postaja čedalje bolj tog, rigorozen in čedalje manj naklonjen vsem tistim, ki tako ali drugače odstopajo. Čedalje bolj je usmerjen le v empirično merjeno uspešnost.
Ja, počitnice bodo zelo dobrodošle. Tisti prvi pljusk v morje takoj po spričevalih bo skok v deset brezskrbnih tednov, ki so bili včasih oddih za otroke; danes pa so na žalost ravno tako velik oddih tudi za starše, ki smo svoje šole končali že davno tega ...
BARBARA MOTOH
