Naš Monsieur le professeur

List iz dnevnika

Že vnaprej sem vedela, da bo petek naporen konec napornega tedna. In za nameček sem že zjutraj za hitenje po sestankih obula previsoke pete. Moje prve čevlje z visoko peto sem si kupila v srednji šoli v Parizu na bulevarju Saint Michel, ker me je prodajalec prepričal, da bo moje življenje brez visokih pet prazno. Tistega para črnih čevljev s (pre)visoko peto skoraj nikoli nisem nosila, a še vedno se včasih malce stopim ob kakšnem galskem laskanju. In v tem so, priznajmo jim, spoštovane dame, res dobri, od francoskih prodajalcev čevljev do politikov, ki edini v Evropi včasih po intervjuju ali pred njim dami poljubijo roko. Pod enim pogojem: želijo govoriti le v francoščini.

Dobro razumeti jezik pomeni razumeti narod in njegov način življenja. In nihče ni notre douce France razumel bolje kot moj gimnazijski profesor za francoščino, naš Monsieur le professeur. Profesor Slavko Deržek z Gimnazije Celje je na stotine mladih celjskih gimnazijcev popeljal v svet kultivirane francoščine, francoskega šansona, francoskega esprita, prežetega z občudovanjem in spoštovanjem lepega in omikanega. V petek smo v celjskem Narodnem domu v nabito polni dvorani slavili profesorjevih 60 let. In prišli smo njegovi dijaki z vseh koncev Slovenije. Tisti, ki so že v srednji šoli peli šansone o tem, da se življenje začne, ko ljubiš, o življenju brez obžalovanj, o Njej … Pa tisti, ki smo se francoščino učili prav vzneseno in hodili na tekmovanja in od prvega srečanja z njim postajali vsak dan bolj Parižani. Tako je bil petek v Celju večer francoskih šansonov z malo govorjenja, pa veliko objemov in poljubov (po pariško, trije poljubi na lica). Večer prežet z melanholijo in s hvaležnostjo.

Minila so mnoga leta, odkar je profesor Deržek v razred zvlekel gramofon in prvi generaciji svojih dijakov zavrtel Je ne regrette rien. Desetletja pozneje, konec osemdesetih, smo mu štirje ��lani njegovega gledališkega krožka pozno zvečer sledili po Parizu na kratkem postanku na naši poti z gledališkega festivala na zahodu Francije. Podatki o Parizu so kar vreli iz profesorja. Ste vedeli, da v Parizu v ravni črti ležijo: mali Slavolok zmage pred Louvrom, osrednja aleja v parku Tuileries, obelisk na Trgu Concorde, največjem trgu v Parizu, kjer so v času francoske revolucije padale glave, veliki Slavolok zmage, pod katerim leži neznani junak, in končno La Défense, moderen slavolok, zgrajen ob 200. obletnici francoske revolucije? In da so v majhnem gledališču v stari ulici Huchette še vedno le predstave Ionesca? Takrat, v tistih poznih osemdesetih … Več v ŠR!