Preoblikovanje prostorov učenja
Rutarjeva lekcija
Dolgo sem se spraševal, zakaj se ljudje, ko postanejo politiki, čez noč spremenijo. Začnejo uporabljati isti žargon, ponavljajo enake stavke, ki pogosto ne povedo prav ničesar, zagovarjajo, kar se včasih upira celo zdravemu razumu, postanejo dolgočasni, suhoparni in nezanimivi, čeprav se večno smehljajo kameram. Odgovor bi lahko bil: konformizem. Seveda pa ga lahko tudi obrnem: konformisti so bili že prej, zato pa so postali oblastniki, željni oblasti.
V šolskem sistemu ni nič drugače. Politiki ga bolj ali manj slepo zagovarjajo in hvalijo, vedno znova lahko slišimo, kako dober sistem imamo in kakšne izjemne dosežke dosegajo naši učenci in dijaki in študenti po svetu; ko se znajdejo v opoziciji, ga kajpak enako slepo napadajo.
Ali imajo v rokah dobre argumente ali pa samo vrtijo žargon?
V knjigi Reimagining the Purpose of Schools and Educational Organisations: Developing Critical Thinking, Agency, Beliefs in Schools and Educational Organisations (Springer, 2016), ki sta jo uredila Anthony Montgomery in Ian Kehoe, najdemo dobre odgovore na zapisano vprašanje, odgovore, zaradi katerih bomo še dolgo razmišljali, kako preoblikovati šole, da bodo zares namenjene učencem in njihovemu blagostanju, demokraciji, emancipaciji in egalitarnosti.
Prvi odgovor je tale: med znanstveniki že dalj časa obstaja konsenz, da je šolanje mladih ljudi vse bolj osredotočeno na preverjanje in ocenjevanje znanja, ki ga izražajo točke, ocene in krediti; da blokira kreativnost in inovativnost; da je nepravično in nepošteno. O tem ne moremo resno razpravljati, kot ne moremo resno dvomiti v podnebne spremembe …/…/.
Zakaj ne moremo dvomiti?
Dvomiti ne moremo, ker je končni cilj šolanja še vedno ubogljiva delovna sila, ki jo potrebuje kapital, njeno usposabljanje pa je zavezano tako imenovani funkcionalni racionalnosti. Delovna sila je na delovnih mestih podrejena taisti funkcionalnosti, kajti lastniki kapitala pričakujejo od ljudi poleg ubogljivosti zlasti visoko produktivnost in učinkovitost, od česar so odvisni profiti elite.
Nedavna raziskava, za katero izvemo v knjigi, ki jo predstavljam, pa je pokazala, da je ključni dejavnik zadovoljstva in sreče v življenju odraslih ljudi, kar ni isto kot uspeh – čustveno zdravje (emotional health). Intelektualni razvoj (intellectual development) pa je najmanj močan napovedni dejavnik (the least powerful predictor) zadovoljstva in sreče (str. 5).
Drugič. Med znanstveniki obstaja tudi konsenz, da šole v organizacijskem smislu ni mogoče resno spreminjati. /…/ Ker je del širšega sistema družbenega življenja, v tem času je to neoliberalizem, ki podpira in spodbuja konformizem ljudi, ozko določene dosežke ter standardiziranje in kvantificiranje znanja, na katerega je prilepljen žargon o družbah znanja, rasti BDP-ja in potrebi po strokovnjakih.
Obstaja celo bizarno prepričanje, za katerega velikokrat slišimo, da je mogoče otroke šolati za uspeh oziroma za kompetence in podjetnost, kar vse naj bi jim pomagalo, da ne bi bili revni in da bi postali uspešna delovna sila.
Tretjič. Šole se ne morejo spremeniti, ker morajo biti organizirane natanko tako, kot …/…/.Torej: razdelitev celote na manjše enote (šola se deli na razrede in oddelke in posamezne učence, dan je razdeljen na ure, učitelji so razdeljeni v plačilne razrede, učenci so razdeljeni po ocenah in dosežkih); medsebojno tekmovanje; učenje veščin in spretnosti, potrebnih na delovnih mestih, kjer delavci prodajajo sebe kot delovno silo najboljšemu ponudniku.
V šolah je torej vse tako, kot je tudi sicer v kapitalizmu, ki temelji na tekmovalnosti, delitvi ljudi na te, ki imajo dostop do kapitala, in one, ki ga nimajo, profitabilnosti in veščinah, kako se dokopati do profitov.
Tretjič. Šole se ne morejo spremeniti, ker so njihove temeljne koordinate zacementirane: pomembni so uspehi, medtem ko so neuspehi bodisi kaznovani bodisi kritizirani. Uspehi so kajpak merljivi, zato jih tudi nenehno merijo; v šolah na primer večno ponavljajo potrebo po nenehnem, sprotnem učenju, kar je še ena od bizarnosti.
Četrtič. Obstaja skriti ali prikriti kurikul, kot se imenuje, to pa ni nič drugega kot množica zahtev, ki jih učenci kot razumna in inteligentna bitja hitro prepoznajo in se nanje odzivajo s prilagajanjem, saj drugače ne morejo preživeti. /…/
Izhod iz nezavidljivega položaja je, kot rečeno, en sam: preoblikovanje prostorov šolanja, učenja in usposabljanja učencev, zlasti pa premik v razmerjih moči (power relationships) med učenci in učitelji ter bistvena sprememba v identitetah učiteljev, da ne bodo konformisti, kakršni večinoma so, in da ne bodo prenašali svojega konformizma na naslednje rodove.
Dr. DUŠAN RUTAR
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 10, stran 7, ki so izšli 19. maja 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
