Pohod za kakšno znanost?

Naš komentar

Medijski odmev, ki ga je dobil aprilski pohod za znanost v svetovnem merilu, in tisti, ki ga je dobil slovenski pohod, sta vsekakor spodbudna …/…/. Prav javno (državno) financiranje znanstvenega raziskovanja in s tem skrb za obstoj in razvoj ustanov (univerz, inštitutov pa tudi zasebnih zavodov) je ključno za svobodno temeljno raziskovanje, brez katerega v zadostni »kritični masi« na dolgi rok tudi zaželenih učinkov na ravni »uporabnega« raziskovanja ne more biti. Treba pa je pripomniti, da je medijski odsev pohodov za znanost vendarle temeljil na poenostavljeni, če že ne idealizirani podobi znanosti in znanstvenikov. Iz zgodovine znanosti, ki je bila prisiljena preživeti v različnih družbenih okoliščinah, vemo, da je ta v vseh režimih – od grške demokracije in kitajskega mandarinstva prek fevdalnih ureditev do kapitalističnih in socialističnih režimov – na koncu koncev vedno proizvajala znanje. Toda prav tako vemo, da kvantiteta in kakovost tega znanja nista bili vedno enako visoki. Torej je odnos »širše družbe« (kar koli že to je) zelo pomemben. Toda s tem vsa aktualna problematika znanosti še ni izčrpana; obstaja namreč tudi druga plat, ki zadeva njeno ponotranjanje družbenih razmerij, kar vpliva na sistem raziskovanja. Ta poleg zaresne znanosti proizvaja tudi veliko 'blefa', zvezdništva ter uprizarjanja znanstvene uspešnosti. Vse to povzroča veliko vzajemnega izključevanja med znanstvenimi disciplinami in posameznimi znanstveniki, pomeni pa tudi podlago za ravnanja, ki se oddaljujejo od znanstvene etike in se včasih bližajo klientelizmu ter celo korupciji.

Današnje znanosti ne ustvarjajo več razkuštrani genialni posamezniki, ki jih ponazarjajo ikone Alberta Einsteina, temveč množice delavcev v »tovarnah« znanja. To proizvodnjo pretežno obvladuje tržna neoliberalna logika, ki ima na tem področju svoje posebnosti. Skratka, današnja znanost ni samo povsem pozabila na avguštinski ideal vednosti, ki izvira iz življenja »skupnosti učenjakov«, temveč je direktno nasprotna zahtevam po demokratizaciji znanosti iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. V času, ki je pretekel od takrat, zastarele akademske hierarhije niso bile razmontirane v skladu z »revolucionarnimi« zahtevami, pač pa so bile transformirane in zlorabljene v skladu s težnjami neoliberalnih gospodarjev. V tem procesu je pojem akademske svobode ostal brez vsakršnega korelata v realnosti. Stvari so se po padcu berlinskega zidu pretežno slabšale. Zdaj prevladujoči meritokratski sistem s ključno komponento v obliki zapovedi »publish or perish« (objavljaj ali izgini) je podedovan iz prakse sovjetskega režima (!), v katerem so si znanstveniki izlete na Zahod morali zaslužiti z objavami in njihovo odmevnostjo; slednjo si je bilo mogoče včasih tudi »umetno« povečati »with a little help of one's friends« (z majhno pomočjo prijateljev), kot so peli The Beatles. Prav sistem objavljanja znanstvenih rezultatov je tisti, okrog katerega se je organizirala vsa menedžerska struktura, pa tudi ponotranjena in ideologizirana notranje znanstvena izključevalnost. Ta sistem je uokvirjen še z monopolizirano založniško dejavnostjo, ki množice raziskovalcev sili v zastonjsko urejanje in recenziranje znanstvenega tiska, v zasoljeno plačevanje objav in promocijo iluzoričnih rezultatov v širši javnosti. Pomislite, denimo, kolikokrat ste že slišali za kak odločilni prodor pri raziskovanju raka, sama bolezen pa ostaja temeljno neozdravljiva. Tovrstni resnični ali bolj hipotetični »preboji« kajpak služijo kopičenju raziskovalnega denarja in samim znanstvenikom, vpetim v meritokratski sistem, tega niti ni mogoče zameriti.

Najbolj razdiralno za resno znanost in še bolj za vednost (torej za večji del družboslovja in za vso humanistiko) pa je sprejemanje načela konkurence, pri čemer zelo veliko raziskovalcev naravnost butasto verjame v produktivnost tekmovanja, ki je podlaga za vzajemno izključevanje iz projektov, iz služb, celo kdaj iz življenja. /…/ Do tu zapisano je le pregovorni vrh ledene gore in priča o tem, da se bo raziskovalni družbeni razred nekoč morda moral zavesti svojega smisla in pomena ter poleg utemeljenih zahtev po zvišanju financiranja tudi zavrniti ideologijo, ki ga zasužnjuje v danih strukturah dominacije ter iztreblja kritično vednost.

Slovenska znanost je, seveda, mikroskopska količina v svetovnem sistemu raziskovanja, je pa – brez prave potrebe – podobno kot druge vzhodne dežele sprejela meritokratski sistem in ga še okrepila do absurdnih razsežnosti. Na žalost ga je sprejelo tudi zelo veliko samih znanstvenikov, ki množično razmišljajo predvsem o tem, kako bi izločili »neuspešne« raziskovalce, še zaostrili pogoje tekmovanja in nemara ukinili »nepotrebna« področja. V sistemu bi obdržali samo »prebojne« posameznike. Nekoč povsem legitimna želja po internacionalizaciji znanosti se je sfižila v objavljanje za vsako ceno, pri čemer nihče zares ne ve, koliko denarja iz pičlih dohodkov raziskovalnih ustanov in zasebnih žepov Slovenija plačuje založniškim monopolom za objave. Iz svoje izkušnje lahko navedem, da bi lahko, če bi to sprejel, v zadnjih desetih letih založbi Springer plačal kakih 60.000 evrov, in to za pohitrene on-line objave knjižnih recenzij v ugledni reviji na področju edukacijskih ved! Tiskane objave so za zdaj še brezplačne, za bralce pa so dostopne samo za plačilo. Znatno veliko sredstev iz slovenskega proračuna gre tudi za plačevanje dostopa javnim univerzam do revij v zasebni lasti kakih šestih ali sedmih monopolnih založb. /…/ Trenutno se zapletenost položaja kaže tudi v pomanjkanju zakonodaje in v nasprotjih v konceptih o njej. Nizko financiranje raziskovanja pa je, seveda, mati vseh problemov.

DARKO ŠTRAJN

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 10, stran 3, ki so izšli 19. maja 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?