Nerazumni vik in krik

Lepota kot soma

Glas širše javnosti je voljno pograbil stališče, da je ta naslov poniževalen za mlade, za nameček pa naj mladi ne bi imeli pojmovnega aparata za spoprijem z vprašanjem samomora. Glas širše javnosti se je potem, ko je pograbil to stališče, spreminjal iz ure v uro, nekaj časa je nergal, da je veliko lepših tem, o katerih bi lahko mladi pisali na maturi, nato pa je končal pri mnenju, da šola mladino ali vsaj del nje peha naravnost v samomor.

Glas javnosti lahko pomirimo. Kdor je želel na maturi pisati o lepših stvareh, kot o samomoru, je lahko pisal o ljubezni. /…/ Obstaja torej izbira in kogar bi utegnilo motiti razmišljanje o samomoru, je imel možnost pisati o težavni ljubezni med junakoma Huxleyevega romana Krasni novi svet, med Divjakom in Lenino.

Za razmišljanje in opredelitev gre

A tudi kdor se je odločil pisati razpravljalni esej, se je moral predvsem opredeliti do vprašanja samomora, ki ga je – če se omejimo na roman Krasni novi svet – storil Divjak. Kdor se je želel do tega vprašanja opredeliti, je seveda moral pred tem razložiti položaj, v katerem se je znašel Divjak, to pa pomeni, da je moral prebrati knjigo in ob tem razmišljati. Samomor implicira položaj, iz katerega ni izhoda, ob čemer se postavlja vprašanje, ali se je Divjak dejansko znašel v takšnem položaju.

Če bi o tem vprašali Aldousa Huxleya, torej avtorja romana, bi ta – tedaj, ko je roman napisal – na zgornje vprašanje odgovoril pritrdilno. Očitno! To dodatno potrdi v predgovoru v drugo izdajo romana, ker pravi, da ob pisanju romana za svojega junaka ni videl druge možnosti. Na voljo je imel le dve izbiri: ali utopično in blazno družbo krasnega novega sveta ali zaprto in primitivno skupnost domorodske kulture. Ko je Huxley pisal roman, sta se mu obe izbiri zdeli slabši od samomora.

Za nas je zanimiv Huxleyev opis blazne utopije, družbe, katere zametke je zaznal prav v času, ko je pisal roman. S tega zornega kota je njegov roman kritika sočasne družbe in opozorilo na trende, ki jih je ta družba porajala. Gre za totalitarne trende, ki do potankosti programirajo sleherni vidik človeškega življenja. Vir teh trendov je način, kako družba producira svoje materialne pogoje za življenje, torej nekaj, kar zrela oseba – in matura je pač zrelostni izpit – mora premisliti.

Programirana populacija

Ko je Huxley pisal svoj roman, se je v ZDA in tudi drugje po razvitem kapitalističnem svetu razmahnilo delo ob tekočem traku. Ali kdo misli, da so prva tri poglavja romana, ki opisujejo, kako ljudje producirajo ljudi na tekočem traku, naključje? Aldous Huxley in mnogi njegovi sodobniki so ta način produkcije vsakdanjega življenja vzeli zelo resno. Stvar namreč ni zgolj ta, da se nek delavec zbudi, odide v službo, dela za tekočim trakom, nato pa popoldne uživa. Kakor hitro družba vpelje tekoči trak, mora celotno populacijo temeljito prilagoditi, jo dobesedno programirati. Tovarna Ford je bila med prvimi, v kateri so uvedli to pogruntavščino. Dejstvo, da je Ford božanstvo, v romanu tako znova ni naključje. Znano je namreč, da se je Ford skrajno podrobno zanimal za popoldansko življenje delavcev. /…/ Za delavce je torej skrbel. Toda Huxley nam sporoča, da je to skrb zahteval prav tekoči trak. Prvič, delavec mora prihajati na delo trezen, misli mu ne smejo preveč uhajati, ker to ustavi proizvodnjo, kar pomeni izgubo dobička itd. Z vidika kapitala bi bilo sploh najidealnejše, da bi bili vsi ljudje plehki potrošniki, da ne bi popivali, se zaljubljali itd., ker vse to predstavlja nevarnost za produkcijski proces, ki poteka za tekočim trakom. Prav takšni, torej plehki potrošniki, so prebivalci Krasnega novega sveta …/…/.

Kapital želi neumne potrošnike

S tega zornega kota potemtakem Huxley opisuje svet, ki se je že porajal in bi se utegnil še bolj razmahniti. Skratka – in to je vrlina romana – ko razmišljamo o tem, kaj je prevladujoč način produkcije v družbi in kakšne so njegove posledice, se ne moremo preprosto omejiti na obisk tovarn, saj ima to, kar se dogaja v tovarnah, širše posledice, vpliva na vse vidike življenja. Da bo to res jasno, omenimo še visoke plače in relativno varnost zaposlitev, ki so značilne za fordizem (način dela ob tekočih trakovih). Produkcija za tekočimi trakovi je velika investicija kapitala in hkrati strašna mašinerija, ki je sposobna vsak dan proizvesti neverjetne količine blaga. Če to blago obleži v skladiščih, so investicije nasedle, ne dajejo profita, zato je – vsaj v tej etapi kapitalizma – kapital zainteresiran za preoblikovanje državljanov v neumne potrošnike. Pripravljen je delavcem dati višje dohodke, pripravljen je trpeti celo sindikate, a le pod pogojem, da se popoldne z različnimi oblikami potrošnje dohodki vrnejo kapitalu. To pomeni, da je programiranje ljudi v te dohodke nekako že zajeto. S tega zornega kota torej kapital programira delavce dopoldan (za tekočim trakom so spremenjeni v privesek strojev, v en sam gib), popoldan (po tekočem traku zamenjujejo potrebe z željami, kupujejo in kupujejo) ter ponoči (ko sanjajo svoje materialistične sanje). To, da v romanu ljudje delajo ljudi, je potemtakem samo literarni način, kako s kančkom pretiravanja opisati resnične trende.

O samomoru kot napačnem odgovoru

Kot rečeno, Huxley v času, ko je napisal roman, ob zori teh trendov torej, ni videl možnosti, kako bi se jim zoperstavili. Opazil je, da sistem ljudi podkupuje, jih programira z užitkom. Zdelo se mu je, da bodo ljudje zato vedno bolj nerazumni, tako da ne bo divjakom oziroma nesrečnim izjemam preostalo drugega, kot narediti samomor. Kapitalistična mašina se mu je očitno zdela premogočna. Toda že čez petnajst let je opazil razpoko v mašineriji in z njo žarek upanja. Tako vsaj pravi sam, ko se za nazaj opraviči in pojasni svojo zmoto. Toda opravičilo se ne nanaša toliko na interpretacijo nevarnih trendov, kolikor na sprevid možnosti še drugačnega zoperstavljanja tem trendom. Na tej točki poudari zlasti anarhistične samoupravne kooperative in se pri tem skliče na Kropotkina. /…/

Vse to so torej teme, o katerih so lahko pisali in razmišljali dijaki med pisanjem maturitetnega razpravljalnega eseja na maturi. Ne torej toliko o samomoru kot rešitvi, temveč o samomoru kot napačnem odgovoru. Opredeliti so se morali do vprašanja rešitve iz fordističnega kapitalizma. Navsezadnje je to tudi smisel pomena besede razprava, namreč iskanje pravega odgovora. Zaradi tega predstavlja naslov eseja vselej samo izziv za razmislek. Zaradi tega ni prav nič narobe, če je naslov sporen, nasprotno, razpravo lahko celo olajša. /…/

Namišljena lepota

Na koncu, ob razburjenosti, ki je zaradi letošnjega obravnavanja Huxleyevega romana na maturi zajela slovensko širšo javnost, se je morda dobro vprašati, ali ni tak odziv na tako nedolžen dogodek po svoje že znamenje, da je imel Huxley zelo prav glede trendov, ki nas oblikujejo. Ko bi pričakovali prisebno in razumno razpravo, nas preplavi nerazumen vik in krik, nas preplavijo zahteve, da bi morali mladi razmišljati o možnostih, lepoti itd. Toda ali ni prav ta namišljena lepota natanko tista lepota, o kateri piše Huxley, lepota uspavanega razuma, lepota kot jo razumejo prebivalci krasnega novega sveta, lepota kot soma (znamenita droga iz romana Krasni novi svet)?

ANDREJ ADAM

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 10, stran 3, ki so izšli 19. maja 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?