Enajsta šola pod platnom
Uvodnik
/…/ V »enajsto šolo pod platnom« smo hodili kot otroci, kot mladostniki in tja hodimo kot odrasli. Iz filmov črpamo znanje in vedenje, spoznavamo vprašanja in včasih odgovore, a kar je najpomembnejše – filmi nam »odpirajo« misli in čute, dajejo nam voljo, moč in navdih. Nesebično nam podarijo vse tisto, kar potrebujemo, da lahko sebe in svet dojemamo iz številnih novih zornih kotov, da lahko podiramo plotove, ki ovirajo pogled. In marsikdo je v tem pogledu samouk.
Redko kdo je imel namreč v mladosti (ali pozneje) priložnost srečati človeka – učitelja, pedagoga –, strastnega učenca šole pod platnom, ki svojo strast deli z drugimi, denimo z učenci. V Sloveniji imamo bogato tradicijo kinoklubov, ki so bili nekoč (zdaj že davno, v Jugoslaviji) osrednja topla okolja, valilnice zaljubljencev v film, neredko odskočne deske pomembnim filmskim ustvarjalcem. Gledanje in ustvarjanje filmov ter razmišljanje in pogovor ob njih so bili v sklopu kino klubov živahna dejavnost, ki so je bili deležni predstavniki različnih starostnih skupin iz raznolikih družbenih okolij. O tem in o začetkih filmske pedagogike v Sloveniji lahko danes beremo v knjigi pionirke filmske vzgoje Mirjane Borčić, Odstiranje pogleda: Spomini, izkušnje, spoznanja (ki sta jo izdala Slovenska kinoteka in Kinodvor). Mirjano Borčić in njene strasti spoznamo tudi v še svežem portretnem dokumentarcu Maje Weiss, Odstiranje pogleda z Mirjano Borčić. A filmu posvečena vzgojna dejavnost je bila v zadnjih desetletjih potisnjena na rob, kar je zanesljivo posledica že tradicionalno mačehovskega odnosa, ki ga ima Slovenija do filmske kulture. /…/ A na srečo ves čas, tu in tam, obstajajo strastni posamezniki, posvečeni filmski kulturi. In zgodilo se je tudi, da naša širša domovina Evropa – žal predvsem iz ekonomskih in političnih razlogov – spodbuja vitalnost (zlasti svoje) filmske kulture.
Tako je tudi Slovenijo v zadnjih letih zajel evropski val podpore »filmskemu opismenjevanju«. Končno je »uradno« jasno, da je film pomemben za družbo in da ga moramo in hočemo približati mladim, sicer potopljenim v morje avdiovizualnih podob na različnih, pogosto dobesedno priročnih medijih.
Filmsko izobraževanje mladih in izobraževanje pedagogov se dogaja v šolah, državnih kulturnih institucijah (Slovenska kinoteka z izobraževalnimi vsebinami Kino-katedre nagovarja osnovnošolce, srednješolce, pedagoge ter strokovno in splošno javnost), v mestnih kulturnih institucijah (Kinodvorov priljubljeni in dejavni program Kinobalon dosega otroke, starše in pedagoge; njihov »še mlad« festival Kinotrip pa k filmu nagovarja mladostnike) in filmsko izobraževanje spodbujajo tudi številna društva in zavodi (zavod Otok s festivalskim programom Podmornica,z mednarodnimi projekti in organizacijo Evropskega dneva mladega filmskega občinstva; društvo KINO! s pomembnimi publikacijami in filmsko-kritiško delavnico Ostrenje pogleda; Zavod za uveljavljanje vizualne kulture Vizo s številnimi delavnicami …).
Izobraževalnih vsebin ne bo zmanjkalo in ne bo zmanjkalo filmov, ki jih je vredno gledati, pomembno pa je, da v sklopu evropske spodbude ne izgubimo kompasa – da filmska vzgoja ne postane orodje v rokah sistema, ki uokvirja in predalčka, temveč da sledi filmski umetnosti in njeni siloviti zmožnosti širjenja duha in povezovanja raznolikih kultur sveta.
VARJA MOČNIK
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 10, stran 1, ki so izšli 19. maja 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
