Lekcija duha
Rutarjeve lekcije, triinštirideseta
Navajeni smo na lekcije staršev, učiteljev, pa modrecev, gurujev, motivatorjev in piarovcev. Manj pa smo navajeni na lekcije samega duha ali uma, zato sledi ena.
Filozofija je način razmišljanja, ki je vselej, po definiciji torej, nad časom, v katerem živi ta ali oni filozof oziroma pred njim. Tako je trdil Sokrat, z njim se je strinjal Descartes, pritegnil pa jima je Hegel. Ko ljudje očitajo kakemu mislecu, da zgolj filozofira, zato navadno ne vedo, kaj s tem zatrjujejo.
Kaj torej zatrjujejo?
Zatrjujejo tole: človek, ki filozofira, razmišlja pred časom, v katerem živi, razmišlja o vsebinah na način, ki ga ne premore aktualni zdravi razum, ki torej ni v navadi, zato tvega, da ga bodo zastopniki zdravega razuma polivali z gnojnico, in obenem ve, zakaj se to vedno znova nujno dogaja.
Filozofiranje tako pomeni, da je duh objekt filozofovega razmišljanja. /…/
Obstaja vednost ali znanje. Deca se v šolah srečujejo z njim vsak dan. Bolj ali manj si ga skušajo zapomniti; še vedno prednjači učenje na pamet in za dobro oceno, kar ponazarja, da je šola še v primitivni fazi razvoja. Nekoč bo bistveno drugače, saj bo šola, kakršno poznamo, upravičeno odšla na smetišče zgodovine.
Duh pa je nekaj drugega kakor vednost ali znanje. S pomočjo vednosti oziroma razmišljanja o njej ustvarja razliko med seboj (duhom) in vednostjo. V tem je bistvo filozofiranja.
Bistvo filozofiranja ni ponavljanje vednosti, saj to delajo otroci v šolah, in ni kopičenje vednosti, saj to dela znanost. Filozofija ni učenje in ni znanost. Znanost je njen pogoj, kot vedno znova zatrjuje Badiou. /…/.
S filozofiranjem torej ustvarjamo nujno potrebno razliko med duhom in vednostjo. Zakaj je razlika nujno potrebna?
Ker je pogoj vsakega napredka ali razvoja, pa naj mislimo na posameznika ali občestvo. Kopičenje istega namreč ni razvoj in ni napredek. Je le kopičenje istega.
Napredek potrebuje diferenco ali razliko. Duh jo je zmožen ustvarjati, zato dajemo prednost duhu, ne pa vednosti.
Na žalost dajejo zastopniki vsakdanjega življenja prednost vednosti, ne pa duhu.
Filozofiranje je način, kako duh prek vednosti ustvarja razliko. V njej tudi vztraja, vztrajanje pa je etično. Zagovarja jo in ji je zvest. Zastopnikov duha zato ni mogoče pokoriti, ni jih mogoče prilagoditi vednosti, ni jih mogoče prisiliti, da bi se učili na pamet.
Filozofi niso modreci; modreci so lahko filozofi.
Kdor filozofira, razmišlja. Nad razmišljanjem ni nobene avtoritete. Ni mogoča. Duh je sam sebi edina avtoriteta; ne obstaja duh nad duhom.
Zaradi rabe duha nastajajo razlike kot pogoj napredka, zato je napredek tudi mogoč. Nastajajo nove oblike: na primer nove oblike skupnega življenja, delovanja ljudi, druženja, razmišljanja, vedenja, čutenja, doživljanja, razumevanja sveta.
Napredek najprej prepoznavamo po novih idejah, po novih načinih razmišljanja, po diferenci ali razliki. Vedno so najprej ideje, vedno je najprej duh in je razlika.
Duh tako dobiva s filozofiranjem nove aktualne oblike, bi rekel Hegel. Nove oblike duha predstavljajo napredek, so napredek. Človek, ki postane subjekt napredka, nujno napreduje, kar je zelo logično.
Obstaja pa tudi možnost, da ne želi postati subjekt ali podložnik napredka. V takem primeru napredek ni mogoč. Obstajajo zaviralci napredka. /…/
A to nas ne zanima. Duha ne zanimajo zaviralci napredka, saj jih zanimajo posamezniki, ki so voljni postati subjekti (duha).
Filozofija ne daje napotkov ljudem, kako naj živijo, ne govori, kakšen naj bi bil svet. Aktualnost sveta je vselej takšna, kakršna je. Filozofije zato sploh ne zanima; v nekem smislu vselej pride prepozno, kot je pripomnil Hegel. Logično, da je ne zanima, saj je njena dolžnost ustvarjanje razlike.
Zgodovinsko vzeto je razlika neizbežna lekcija, kot bi rekel Hegel, vendar jo le redki ljudje vzamejo zares. Preveč so navajeni na lekcije iz šolskih klopi, ki se jih je treba naučiti na pamet in jih nato ponavljati, namesto da bi o njih razmišljali kot filozofi.
Ali drugače rečeno: filozofija ne more pomladiti aktualnega sveta, lahko pa ustvari razliko za rojstvo novega. Duh je namreč to, kar dela, ustvarja. Delo duha je zato pomembnejše, kot je delo delavcev. Delavci ne bi mogli brez duha ustvariti ničesar.
V aktualnem svetu bo zapisano iz dneva v dan pomembnejše, kajti napredek v umu ali duhu pomeni tudi etični napredek. Etika pa ni nič drugega kot univerzalni princip duha, zaradi katerega je vselej mogoče pokazati na omejenost in konservativnost aktualnega sveta, na njegovo družbeno nepravičnost in na izkoriščanje ljudi. /…/
DUŠAN RUTAR
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 8, stran 7, ki so izšli 14. aprila 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
