Intelektualni doping

Naš komentar

Na prvi pogled se zdi, da je doping omejen le na področje športa. Toda tako je videti predvsem zato, ker je doping v športu najbolj znan. /…/ Običajno je namreč doping opredeljen kot uživanje substanc, ki povečujejo telesne zmogljivosti. Ker njihovo uživanje omogoča športnikom, da dosežejo boljše rezultate, kot bi jih, če tega ne bi počeli, teh substanc ne uživajo le nekateri poklicni športniki, temveč vedno bolj pogosto tudi tako imenovani rekreativci. Ker pa je doping v športu prepovedan, so tekmovalci, pri katerih ugotovijo in dokažejo uporabo prepovedanih substanc, kaznovani (krajša ali daljša prepoved sodelovanja na tekmovanjih, odvzem pridobljenih naslovov ali medalj itd.). Uživanje posameznih substanc, ki povečujejo telesno zmogljivost, je prepovedano zlasti zaradi dveh razlogov. Prvič, ker uživanje vsaj nekaterih izmed njih škoduje zdravju, drugič pa zato, ker tekmovanje, na katerem sodelujejo hkrati športniki, ki se poslužujejo dopinga, in tisti, ki se ga ne, ni pošteno.

Če navedena razloga upravičujeta prepoved dopinga v športu, upravičujeta tudi prepoved tega, kar imenujem intelektualni doping v šolstvu. Pod pogojem, seveda, da so učinki dopinga na dosežene rezultate v obeh primerih podobni. Z izrazom »intelektualni doping« označujem uporabo nekaterih zdravil (med njim je širši javnosti nemara najbolj znan ritalin), ki naj bi izboljšala zmožnosti pomnjenja in koncentracije pri študentih in dijakih. Znano je namreč, da tovrstna zdravila, ki se sicer uporabljajo za zdravljenje motnje pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnosti, izboljšajo zmožnost pomnjenja in koncentracije tudi pri zdravih ljudeh. Zato so ritalin in sorodna zdravila že pred skoraj dvema desetletjema začeli pred izpiti in šolskimi testi jemati nekateri ameriški študentje in srednješolci z namenom, da dosežejo boljše rezultate. /…/ Če je res, da uživanje teh zdravil takrat, ko za to ni medicinskih razlogov, negativno vpliva na zdravje, potem je prepoved tovrstnega intelektualnega dopinga enako utemeljena, kot je prepoved dopinga v športu. A tudi če uživanje teh zdravil ne bi škodovalo zdravju, bi še vedno obstajal drugi od prej navedenih razlogov za prepoved dopinga: pravičnost oziroma poštenost izpitnih postopkov. Podobno kot velja športno tekmovanje za nepošteno, če nekateri tekmovalci uživajo prepovedane substance, ki povečajo njihove telesne zmogljivosti, bi morali veljati za nepoštene tudi rezultati izpitov in šolskih testov, ki jih dosežejo tisti študentje in šolarji, ki pred tem uživajo zdravila, ki imajo za posledico povečanje njihovih kognitivnih zmožnosti. Toda v šolstvu se uživanje teh zdravil, ki naj bi izboljšala kognitivne zmožnosti, kolikor mi je znano, sploh ne obravnava kot oblika dopinga. Zato njihovo uživanje tudi ni prepovedano ali razumljeno kot oblika nepoštene prakse, četudi postavlja druge študente, ki takih substanc ne uživajo, v neenak in s tem deprivilegiran položaj. Toda iz dejstva, da uživanje teh substanc ni prepovedano, še ne sledi, da so izpitni postopki, ki dopuščajo intelektualni doping, pošteni in z etičnega vidika sprejemljivi. Če bi bili, bi to pomenilo, da obstajajo utemeljeni razlogi za povsem drugačno obravnavo te vrste dopinga. Vendar prepričljivih argumentov, ki bi upravičili etično dopustnost intelektualnega dopinga, nihče ne navaja. Zato tudi ne vemo, zakaj intelektualni doping v šolstvu – vsaj pri nas – ni prepovedan in sankcioniran, doping v športu pa je. Če pa sprejmemo predpostavko, da je vsak doping etično nesprejemljiv, bi to moralo veljati tudi za intelektualnega. To pomeni, da bi moral biti prepovedan in sankcioniran. Ker ni, bi v skladu z znanim pravnim načelom, da je dovoljeno vse, kar ni zakonsko prepovedano, lahko izpeljali sklep, da je tudi intelektualni doping v šolstvu dovoljen. Vendar uradno ni dovoljen, pravzaprav ni ne prepovedan ne dovoljen. Je preprosto zakonsko nereguliran. A bi moral biti, če tudi zanj veljata prej navedena razloga za prepoved dopinga v športu. Vprašanje pa je, ali bi moral biti prepovedan tudi, če uživanje zdravil oziroma substanc, ki izboljšajo kognitivne zmožnosti zdravih ljudi, ne bi imelo negativnih učinkov na njihovo zdravje. V tem primeru je odgovor odvisen od prepričljivosti argumenta, da je poštenost oziroma pravičnost izpitnega postopka zadosten razlog za prepoved dopinga. Problem je namreč v tem, da je tako razumljeno pravičnost mogoče doseči tudi drugače: z zagotovitvijo brezplačne in s tem enake dostopnosti do zdravil, ki izboljšajo kognitivne zmožnosti, za vse študente. Če bi jih namreč pred izpiti uživali vsi študentje, bi bila zagotovljena enaka pravičnost izpitnih postopkov, kot če jih ne uživa nihče. Toda ključno vprašanje pri tem ni, poudarja ugledni ameriški filozof Michael Sandel, kako zagotoviti enak dostop do zdravil in drugih medicinskih sredstev, ki omogočajo izboljšanje človeške narave, temveč to, ali je takšno izboljšanje zaželeno. Gre za en vidik širšega etičnega problema, katerega izvor je razlika med zdravljenjem in izboljševanjem, to se pravi praksa, ko se zdravila in genska tehnologija ne uporabljajo za zdravljenje bolezni, temveč za nekaj, kar je onkraj zdravja: izboljšanje telesnih in kognitivnih zmožnosti zdravih ljudi. Po eni strani se sicer zdi, da je takšno izboljšanje zaželeno, ker omogoča doseganje boljših rezultatov tako v športu kakor tudi v šoli. /…/ Toda po drugi strani so prav izvrstni rezultati, doseženi s pomočjo uporabe medicinskih sredstev za nemedicinske namene, razlog za razvrednotenje oseb, ki jih dosežejo, saj je sodobna družba še vedno tudi meritokratsko naravnana, kar pomeni, da ljudi ceni glede na to, koliko so sami zaslužni za dosežke. Kajti bolj kot so dosežki posameznikov v športu in izobraževanju odvisni od farmacevtske industrije in genetske tehnologije, manj so zanje zaslužni posamezniki, ki jih dosežejo.

ZDENKO KODELJA 

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 8, stran 3, ki so izšli 14. aprila 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?