Poučevanje za družbeno pravičnost

Rutarjeve lekcije

Kdo je privilegiran v naši družbi in zakaj? Tako je osnovno vprašanje, ko razmišljamo o izključevanju ljudi, družbeni pravičnosti, inkluziji, egalitarnosti, enakih pravicah za vse. Pridružujejo se nova vprašanja: Kaj sploh pomeni privilegij, kako je človeku, ki je privilegiran? In kako je ljudem, ki niso privilegirani, kako živijo, kako se počutijo, kaj si mislijo o svetu okrog sebe, ki privilegira samo nekatere ljudi, drugi pa nimajo dostopa do kapitala, pa če so še tako pridni, disciplinirani, če se še tako močno trudijo, da bi jim uspelo v življenju?

V šolah bi moralo biti veliko več poučevanja za družbeno pravičnost, ki izhaja iz zapisanih vprašanj, kajti neenakosti med ljudmi so zares velikanske, enako pa velja za dostop do kapitala. V resnici se v zadnjem času povečuje poučevanje mladih za podjetništvo, podjetnost, zlasti pa za ocene, priznanja, zmage na mednarodnih tekmovanjih. Povečuje se poučevanje za kvantitete, za točke, za kredite, ne za kakovost. /…/ O tem pričajo številne študije. Na primer te, ki so zbrane v zborniku: Rosemary Papa, Danielle M. Eadens, Daniel W. Eadens (ured.). Social Justice Instruction: Empowerment on the Chalkboard (Springer International Publishing, 2016).

Poučevanje za družbeno pravičnost ne more biti poučevanje za točke in kredite, saj je lahko le poučevanje za premagovanje stereotipov, predsodkov, napačnih mnenj in neumnosti. To je obenem vzgoja za moralno in etično delovanje, za razumevanje družbenih procesov, aktualnih političnih dogodkov in same zamisli o pravičnosti.

Na kratko: poučevanje za družbeno pravičnost je filozofija, kot zatrjujejo vsi avtorji, ki so pripevali k omenjenemu zborniku besedil, obenem pa je tudi množica pedagoških praks, zasidranih v spoštovanju, dostojanstvu, egalitarnosti in temeljni zmožnosti človeških bitij za odprtost duha.

/…/

Poučevanje za družbeno pravičnost izhaja iz odprtosti duha in vztraja v njej. To je odprto poučevanje za odprtost in pomeni raziskovanje družbenih razmerij moči, privilegijev elit in procesov, ki omogočajo družbene neenakosti.

Učitelji, ki poučujejo za družbeno pravičnost, so usposobljeni za razumevanje družbene represije, družbenih mehanizmov in procesov, ki vedno znova marginalizirajo različne družbene skupine ljudi. V ta namen morajo biti kajpak kritični do družbenih mehanizmov, od katerih je odvisen dostop do kapitala, priložnosti, privilegijev, premoženja in družbenih položajev.

Izhodišče orisanega poučevanja za družbeno pravičnost je prepričanje, da je mogoče vplivati na učence tako, da postavljajo lastna prepričanja pod vprašaj in jih vedno znova izzivajo.

Namen poučevanja za družbeno pravičnost je opisovanje lastnih izkušenj družbene pravičnosti oziroma nepravičnosti, delitev izkušenj z drugimi, spodbujanje participacije ter učinkovita participacija mladih v družbenem življenju v različnih oblikah, ki zajemajo skupinsko delo in prizadevanja vsakega posameznika.

Poučevanje za družbeno pravičnost zato nujno zajema kritično razmišljanje, saj brez njega preprosto ni mogoče. /…/

Teme takega poučevanja so tudi tele: pedagoške strategije za izzivanje učenčevih pogledov na svet; preokvirjanje družbene pravičnosti za učence; realni načini povezovanja teorije z družbeno prakso; inkluzivni načini razmišljanja o svetu (inclusive mindset); promoviranje družbene odgovornosti.

Družbena odgovornost daleč presega odgovornost vsakega posameznika za svoj uspeh v življenju.

Morda je najpomembnejša in najradikalnejša razsežnost poučevanja za družbeno pravičnost tista, s katero se srečujem že vse svoje življenje – sprva kot učenec, pozneje kot dijak in na koncu kot predavatelj. Ljudje namreč pogosto ne upajo odpreti ust in povedati, kar bi radi povedali, niti takrat, ko imajo prav. /…/

Šolski razredi so še vedno daleč od varnih prostorov, v katerih bi učitelji učence spodbujali k javni rabi uma, kot ga imenuje Kant, ko razmišlja o razsvetljenstvu in etičnosti človeških bitij. Poučevanje za družbeno pravičnost pa po definiciji ni mogoče brez oblikovanja takih prostorov. Prostori, ki niso varni in kjer ni mogoča javna raba uma, so prostori, v katerih ni mogoče poučevati za družbeno pravičnost, ki terja pošteno in odkrito raziskovanje dejavnikov, od katerih je odvisna družbena represija in so mogoči procesi izključevanja ljudi. /…/

Inkluzija je namreč bolj moda kakor resna zadeva, saj je ne spremlja niti resno razmišljanje o družbeni pravičnosti niti je ne spremljajo družbene emancipatorične prakse, s katerimi bi korenito spreminjali družbena razmerja sil ter zmanjševali razlike med elitami in vsemi drugimi ljudmi.

DUŠAN RUTAR