Čas pravljic in zavajajočih obljub
Začel se je lov na študente in dijake
Naj začnem z dobro novico, prebrano v nedavno izdani brošuri o slovenski vzgoji in izobraževanju. Naša država je presegla cilj Evropske unije, po katerem naj bi do leta 2020 terciarno izobrazbo doseglo 40 odstotkov evropskega prebivalstva, starega od 30 do 34 let. Pri nas je ta delež že predlani presegel 43 odstotkov in od tedaj se še viša. Za tem podatkom pa se skriva marsikaj.
Zdaj že vemo, da naše višje in visoko šolstvo za prihodnje študijsko leto ponuja natanko 18.895 vpisnih mest. Seveda tudi vemo, da jih bo na koncu vpisnih rokov zasedenih bistveno manj, ob tem pa bo gotovo tudi precej tistih kandidatov, ki se jim ne bo uspelo vpisati na tiste študije, ki si jih želijo. A vse to je del vpisnega dogajanja, v katerem samo občasno prihaja do velikih presenečenj. /…/
Nedavna informativna dneva pred letošnjim srednje-, višje- in visokošolskim vpisom bi lahko obravnavali kot odlična zgleda dobre trgovske propagande. Sama sem na omenjeni petek v prestolnici srečevala gručice mladih, ki so se zdeli skoraj omamljeni od vsega, kar so videli in slišali na izbranih šolah. Gotovo je k njihovemu odličnemu razpoloženju znatno pripomoglo tudi to, da so jih tisti, ki so jim predstavljali šole in študijske programe, obravnavali tako, kot mladi morda še nikoli prej niso doživeli. Počutili so se pomembne, cenjene in upravičeno so lahko sanjarili, kako lepo bo obiskovati šolo, v kateri bodo znali prisluhniti njihovim željam, jih ne bodo morili s suhoparnimi predavanji, temveč bo vse podkrepljeno s praktičnimi izkušnjami in bo neskončno zanimiiiivo, na koncu pa se bodo delodajalci še stepli zanje ...
/…/
Vsekakor je zelo očitno, da so reklame zelo in vse bolj prisotne tudi v izobraževalni sferi. Brez slabih namenov naj ob tem spomnim, da tudi šolsko ministrstvo vodi strokovnjakinja s področja propagande. Priznam, da sem se kar malce zabavala, ko sem poslušala pravljice, kako perspektivni so študiji, ki to nikakor niso (no, morda bodo perspektivni čez desetletja), ali pa pravljice o veliki mednarodni primerljivosti fakultet, za katere dobro vem, da so svojo kadrovsko ustreznost pri akreditaciji zvlekle skozi šivankino uho ...
Kakor koli je morda razumljivo, da se pred vpisom vsi hvalijo in si želijo pridobiti dovolj dijakov in študentov in kar se da dobre dijake in študente, se mi vendar zdi, da bi moralo biti izobraževanje eno tistih področij, ki bi moralo ostati vsaj približno verodostojno v vseh okoliščinah. Toda zdaj je šla ta praksa že tako daleč, da bi jo lahko zajezila samo nekakšna pravila, ki bi se jih tudi morali vsi držati, to pa bi, seveda, terjalo nekakšno inšpekcijo, ki bi preverjala verodostojnost reklamnih trditev.
Dovolj izkušenj imam, da vem, da se to ne bo zgodilo in da bodo do prihodnjega leta šole verjetno našle še nove in udarnejše reklamne prijeme. Me pa veseli, da je tudi vse več ljudi, ki jih opisane razmere motijo in jezijo. Denimo Študentska organizacija Slovenije; tam imajo tudi srečo, da sporočila za javnost sestavlja Jelena Štrbac Nemec, odlična poznavalka visokega šolstva, nekoč zaposlena na šolskem ministrstvu. V sporočilu, naslovljenem 'Informativni ali dnevi lažnih obljub', dijakom svetujejo, naj se dobro informirajo o študijskih programih, ki jih zanimajo in da ločijo zanesljive in objektivne informacije od pogosto promocijskih predstavitev, ki so zadnja leta vse agresivnejše, pogosto pa tudi zavajajoče. Opozarjajo jih tudi, da oglaševanje posameznih fakultet in programov prevečkrat temelji na zavajajočem prikazu podatkov ali celo neresnicah, kamor sodi tudi to, da se nekateri zasebni zavodi predstavljajo kot fakultete in ponujajo neakreditirane študijske programe; to pomeni, da v njih pridobljene diplome ne bodo javno priznane. Ali se samo meni zdi, da takšne stvari že dišijo po kriminalu?
Vsekakor bo zelo koristno, če bodo mladi s pomočjo staršev in tudi šolskih svetovalnih delavcev ter aktualnih učiteljev vročico informativnih dni zamenjali za trezen premislek. Ta pa bi koristil tudi tistim, ki so vpeti v nov prispevek k rangiranju slovenskih učencev – po napovedih bodo v prihodnjem šolskem letu prvič izpeljali nacionalno preverjanje znanja (NPZ) iz matematike in učnega jezika slovenskih tretješolcev. Namreč osnovnošolskih, torej devetletnikov. /…/
Nekdanja državna sekretarka Mojca Škrinjar meni, da gre pri tem za izgubljanje energije, denarja in mučenje otrok ter učiteljev. Psihologinja dr. Zdenka Zalokar Divjak pa se boji, da bodo učitelji in starši v prvem triletju, ko je še veliko opisnega ocenjevanja, zaradi NPZ začeli preveč pritiskati na učence. Kakor koli že, dejstvo je, da resorno ministrstvo doslej ni pripravilo niti še osnutka zakona, ki naj bi prinesel to nacionalno preverjanje znanja. Ali je razlog to, da preverjanje ne bo poceni, saj je ocenjeno na 200.000 evrov? Vsekakor je s šolskega ministrstva že slišati napovedi, da bo novost pomaknjena še za eno šolsko leto.
Morda pa bi pridobljeni čas in nekaj denarja izkoristili tudi za to, da bi se lotili prej omenjenih odklonov od dobre izobraževalne prakse? /…/
JASNA KONTLER SALAMON
