Za vas smo še pripravili …
»Če nočeš tega pojesti, pojdi nazaj, od koder si prišel!« Tako je na neki šoli kuharica nadrla učenca, ki se je nedavno pred tem priselil v Slovenijo, misleč, da se zmrduje. To je le drobec šolskega vsakdana, ki dokazuje, da je treba v učenje za medkulturni dialog vpeti prav vse zaposlene na šoli. Le tako bomo lahko otrokom z migrantskim ozadjem olajšali učenje in življenje. Ti otroci nimajo le težav zaradi nepoznavanja jezika, zaradi česar jih je pogosto sram in so zato zelo negotovi, skrbi jih tudi, kako jih bodo sprejeli vrstniki in učitelji. Še posebno obdobje prilagajanja je zelo stresno zanje, a tudi za njihove starše. Ob tem je treba poudariti, da med otroke z migrantskim ozadjem ne spadajo le priseljenci, marveč tudi potomci druge in tretje generacije priseljencev. Kako naj torej ravnajo šole? O tem smo se pogovorili s strokovnjakinjo Dragico Motik z Zavoda RS za šolstvo, ki se že vrsto let ukvarja s tem področjem.
Šolsko ministrstvo nameni posameznemu otroku 35 ur na leto za učenje slovenščine, toda po pripovedovanju učiteljev jim pogosto ne odobrijo ur v celoti …
Medkulturna pedagogika
Dragica Motik pravi, da bi bilo dobro na vsaki šoli oblikovati strokovni tim, ki ga vodi eden od strokovnih delavcev. O tem pa morajo biti obveščeni poleg vodstva šol tudi vsi drugi sodelavci. Ta strokovni tim lahko oblikuje akcijski načrt. Pri tem opredelijo, kako bodo vsi šolski strokovni delavci sodelovali glede na svoje možnosti, strokovno usposobljenost, znanje in predmet, ki ga poučujejo. Načrtujejo, kako bo potekalo učenje slovenščine, delo pri drugih predmetih, kdaj in kako bodo začeli otroka ocenjevati in kako mu bodo pomagali pri socialnem vključevanju. Pri slednjem je pomembno, katere dejavnosti otrok obiskuje, s kom se druži, kako ga vrstniki sprejemajo, ali živi v getu, s kom se družijo starši, kako so vpeti v skupnost … Skupaj tudi utemeljijo prošnjo ministrstvu za dodatni denar. Strokovni tim ima zelo pomembno vlogo, saj je vsak učitelj zaščiten, ker so odločitve sprejeli skupaj in jih dobro pretehtali.
Slavisti po navadi poskrbijo za učenje slovenščine. A strokovnjakinja opozarja, naj se tega ne lotevajo sami, saj je ne znajo poučevati kot tuji jezik. Učitelji tujega jezika naj jim pomagajo glede ustreznih metodično-didaktičnih prijemov. Še najbolj pa bi na šolah potrebovali strokovnjake, ki znajo poučevati slovenščino kot tuji jezik. Poleg tega s slavistom sodelujejo učitelji drugih predmetov. Opozorijo ga na pojme, ki jih mora otrok poznati, da bo laže sledil snovi. Zelo pomaga tudi, če se vsi učitelji naučijo temeljnih besed v otrokovem maternem jeziku – denimo izpiši, podpiši, podčrtaj, obkroži, klikni …
Da nihče ne bo skrival identitete
Učenci naj bi imeli glede na dokumente tudi pouk materinščine, a ponekod ne morejo dobiti učiteljev. V pomoč so lahko različne organizacije, tudi veleposlaništva. Na neki šoli so tako poučevali celo arabščino. Odlično bi bilo, če bi bila materinščina izbirni predmet in tako vpisna v spričevalo. V nekaterih državah je to že mogoče.
A to seveda še ni vse, kar lahko storijo šole. Oblikujejo lahko program za delo z vsemi starši in tudi ločenega za delo z migranti – slednji je pomemben zato, ker lahko starši brez zadrege in sramu spregovorijo o svojevrstnih težavah, o tem, kaj potrebujejo in želijo od šole; pri tem potrebujejo tolmača. Paziti moramo še, da jih na šolo povabimo v njihovem jeziku! To drži tudi za druga obvestila.
Del splošnega akcijskega načrta je tudi načrt izobraževanja za učitelje, ki lahko poteka na šoli tako, da učitelji med seboj izmenjujejo dobre zglede, povabijo lahko tudi strokovnjaka ali obiščejo različne seminarje. Premislijo naj tudi, kako bodo dobre zglede zbirali in hranili, da bodo imeli zakladnico gradiva, ki ga bodo lahko dopolnjevali in zboljševali. Zagotovo bi šolam koristilo, da se med seboj povežejo in izmenjajo izkušnje ter delijo svoje znanje tudi prek spleta (veliko gradiva je na voljo tudi na spletni strani Zavoda RS za šolstvo v Stičišču).
Kako pa se lotiti ocenjevanja znanja? Dragica Motik pojasnjuje, da pri tem povsem zadošča obstoječi pravilnik. V strokovnem timu naj pregledajo učne načrte in standarde znanja. Nato naj skupaj presodijo, kako jih učenec dosega. Pri preverjanju znanja ni nujno ubirati jezikovne poti, saj lahko tudi slikovno dobro ponazori, kaj obvlada in razume. Dobro je voditi zbirno mapo, da učitelji laže sledijo njegovemu napredku. Tim naj tudi presodi, kako dolg bo pripravljalni čas. Ta je lahko po predmetih različen … Prelistajte ŠR!
»Če nočeš tega pojesti, pojdi nazaj, od koder si prišel!« Tako je na neki šoli kuharica nadrla učenca, ki se je nedavno pred tem priselil v Slovenijo, misleč, da se zmrduje. To je le drobec šolskega vsakdana, ki dokazuje, da je treba v učenje za medkulturni dialog vpeti prav vse zaposlene na šoli. Le tako bomo lahko otrokom z migrantskim ozadjem olajšali učenje in življenje. Ti otroci nimajo le težav zaradi nepoznavanja jezika, zaradi česar jih je pogosto sram in so zato zelo negotovi, skrbi jih tudi, kako jih bodo sprejeli vrstniki in učitelji. Še posebno obdobje prilagajanja je zelo stresno zanje, a tudi za njihove starše. Ob tem je treba poudariti, da med otroke z migrantskim ozadjem ne spadajo le priseljenci, marveč tudi potomci druge in tretje generacije priseljencev. Kako naj torej ravnajo šole? O tem smo se pogovorili s strokovnjakinjo Dragico Motik z Zavoda RS za šolstvo, ki se že vrsto let ukvarja s tem področjem.
Šolsko ministrstvo nameni posameznemu otroku 35 ur na leto za učenje slovenščine, toda po pripovedovanju učiteljev jim pogosto ne odobrijo ur v celoti …
Medkulturna pedagogika
Dragica Motik pravi, da bi bilo dobro na vsaki šoli oblikovati strokovni tim, ki ga vodi eden od strokovnih delavcev. O tem pa morajo biti obveščeni poleg vodstva šol tudi vsi drugi sodelavci. Ta strokovni tim lahko oblikuje akcijski načrt. Pri tem opredelijo, kako bodo vsi šolski strokovni delavci sodelovali glede na svoje možnosti, strokovno usposobljenost, znanje in predmet, ki ga poučujejo. Načrtujejo, kako bo potekalo učenje slovenščine, delo pri drugih predmetih, kdaj in kako bodo začeli otroka ocenjevati in kako mu bodo pomagali pri socialnem vključevanju. Pri slednjem je pomembno, katere dejavnosti otrok obiskuje, s kom se druži, kako ga vrstniki sprejemajo, ali živi v getu, s kom se družijo starši, kako so vpeti v skupnost … Skupaj tudi utemeljijo prošnjo ministrstvu za dodatni denar. Strokovni tim ima zelo pomembno vlogo, saj je vsak učitelj zaščiten, ker so odločitve sprejeli skupaj in jih dobro pretehtali.
Slavisti po navadi poskrbijo za učenje slovenščine. A strokovnjakinja opozarja, naj se tega ne lotevajo sami, saj je ne znajo poučevati kot tuji jezik. Učitelji tujega jezika naj jim pomagajo glede ustreznih metodično-didaktičnih prijemov. Še najbolj pa bi na šolah potrebovali strokovnjake, ki znajo poučevati slovenščino kot tuji jezik. Poleg tega s slavistom sodelujejo učitelji drugih predmetov. Opozorijo ga na pojme, ki jih mora otrok poznati, da bo laže sledil snovi. Zelo pomaga tudi, če se vsi učitelji naučijo temeljnih besed v otrokovem maternem jeziku – denimo izpiši, podpiši, podčrtaj, obkroži, klikni …
Da nihče ne bo skrival identitete
Učenci naj bi imeli glede na dokumente tudi pouk materinščine, a ponekod ne morejo dobiti učiteljev. V pomoč so lahko različne organizacije, tudi veleposlaništva. Na neki šoli so tako poučevali celo arabščino. Odlično bi bilo, če bi bila materinščina izbirni predmet in tako vpisna v spričevalo. V nekaterih državah je to že mogoče.
A to seveda še ni vse, kar lahko storijo šole. Oblikujejo lahko program za delo z vsemi starši in tudi ločenega za delo z migranti – slednji je pomemben zato, ker lahko starši brez zadrege in sramu spregovorijo o svojevrstnih težavah, o tem, kaj potrebujejo in želijo od šole; pri tem potrebujejo tolmača. Paziti moramo še, da jih na šolo povabimo v njihovem jeziku! To drži tudi za druga obvestila.
Del splošnega akcijskega načrta je tudi načrt izobraževanja za učitelje, ki lahko poteka na šoli tako, da učitelji med seboj izmenjujejo dobre zglede, povabijo lahko tudi strokovnjaka ali obiščejo različne seminarje. Premislijo naj tudi, kako bodo dobre zglede zbirali in hranili, da bodo imeli zakladnico gradiva, ki ga bodo lahko dopolnjevali in zboljševali. Zagotovo bi šolam koristilo, da se med seboj povežejo in izmenjajo izkušnje ter delijo svoje znanje tudi prek spleta (veliko gradiva je na voljo tudi na spletni strani Zavoda RS za šolstvo v Stičišču).
Kako pa se lotiti ocenjevanja znanja? Dragica Motik pojasnjuje, da pri tem povsem zadošča obstoječi pravilnik. V strokovnem timu naj pregledajo učne načrte in standarde znanja. Nato naj skupaj presodijo, kako jih učenec dosega. Pri preverjanju znanja ni nujno ubirati jezikovne poti, saj lahko tudi slikovno dobro ponazori, kaj obvlada in razume. Dobro je voditi zbirno mapo, da učitelji laže sledijo njegovemu napredku. Tim naj tudi presodi, kako dolg bo pripravljalni čas. Ta je lahko po predmetih različen … Prelistajte ŠR!
