Manifestacija političnega paternalizma

Naš komentar

Prejšnji mesec so bile že petdesetič podeljene državne nagrade na področju vzgoje in izobraževanja. Zato je imela podelitev še večji pomen, kar se je na simbolni ravni kazalo tudi – če že ne predvsem – v tem, da sta bila slavnostna govornika kar dva pomembna politika: predsednik države in ministrica za šolstvo. Po eni strani je s tem država izkazala ne samo veliko čast nagrajencem, pač pa je tudi pokazala, da je zanjo šolstvo pomembna zadeva. Toda po drugi strani je prav to, da sta bila govornika politika, tudi znamenje neke vrste političnega paternalizma. Namesto nagrajencev govorijo o šolstvu politiki. Kot da nihče od nagrajenih ne bi imel kaj povedati. To je svojevrsten absurd, saj so bili nagrajeni ravno zaradi svojih izjemnih dosežkov ali za življenjsko delo na področju vzgoje in izobraževanja. /…/ Ali ne bi bilo torej primerneje, če bi prav eden ali ena izmed njih – podobno kot je pri podeljevanju Prešernovih nagrad za dosežke v kulturi – imel(a) slavnostni govor na podelitvi? Politiki imajo namreč veliko priložnosti, da o šolstvu povedo, kar si o njem mislijo, na takšni prireditvi pa bi morali imeti glavno besedo tisti, ki jim je prireditev namenjena. /…/ Seveda se spodobi, da najvišji predstavniki države na slavnostni podelitvi državnih nagrad počastijo nagrajence s svojo navzočnostjo in kratkim nagovorom, v katerem se nagrajencem v imenu države zahvalijo za vse, kar so naredili; prav nobene potrebe pa ni, da nagrajence, druge navzoče in širšo javnost seznanjajo s svojimi osebnimi pogledi na šolstvo ali razlagajo uradno šolsko politiko. Toda težava je v tem, da tega niti ne počnejo samovoljno, temveč na željo in prošnjo prirediteljev slavnostne podelitve nagrad. Zato si sami ne zaslužijo kritike, temveč zahvalo, ne glede na to, ali se s tistim, kar povedo, strinjamo ali ne, ali smo nad govori navdušeni ali zgroženi. Problem je namreč drugje: v protokolu ali preprosto tradiciji, ki določa, kakšne naj bodo takšne prireditve. V njih je vpisan politični paternalizem. Ne gre torej za paternalizem, utelešen v vsakokratni osebi najvišjih predstavnikov države, ki v demokraciji v določenem časovnem obdobju zasedajo, kot pravi Lefort, prazno mesto oblasti. Ne glede na to, kdo zaseda mesto predsednika države ali ministra za šolstvo, ga uveljavljena tradicija organizacije svečane podelitve državnih nagrad za dosežke na področju šolstva postavlja v položaj, ki ga ni mogoče ločiti od paternalističnega odnosa do nagrajencev. Paternalizem, ki ga je sicer mogoče opredeliti na več načinov, se v tem primeru kaže kot odnos učitelja in učenca, torej kot odnos med tistim, ki ve, in tistim, ki ne ve. V položaj učitelja so seveda postavljeni politiki, ki s svojim govorom o šolstvu hote ali nehote poučujejo ali »razsvetljujejo« nagrajence, ki so s samo določitvijo politika za slavnostnega govorca postavljeni v položaj pasivnih poslušalcev, torej v položaj tradicionalno razumljenih pridnih učencev. Prav tak položaj, ko namesto nagrajencev govorijo politiki, je znamenje posebne vrste političnega paternalizma. Ne vem sicer, kako se v tem položaju počutijo nagrajenci, a meni se zdi, da so zanje takšni govori dokaj ponižujoči, ker zmanjšujejo njihov ugled in veljavo, ki jim ju dviga prav podeljena nagrada. Morda se motim in te govore doživljajo popolnoma drugače, kot posebno njim izkazano čast od najvišjih predstavnikov države, pri čemer niti ni pomembno, kdo in kaj govori. To je čisto mogoče, saj se nam zdi že samoumevno, da imajo na vsaki pomembni slovesnosti slavnostne govore prav vidni politiki. Bolj kot je pomembna njihova funkcija, bolj se nam zdi, da je pomembna tudi prireditev, na kateri nastopajo kot slavnostni govorniki. /…/.

Po drugi strani pa se zdi, da je položaj slavnostnega govorca obenem ponižujoč tudi za same politike. Tako je vsaj mogoče sklepati na podlagi letošnje prireditve, ko se je predsednik države odločil in tudi javno povedal, da ne bo prebral govora, ki so mu ga pripravili na ministrstvu za šolstvo, temveč bo raje predstavil svoje osebne poglede na šolstvo. To njegovo odločitev je mogoče razumeti na dva načina: prvič, kot vzvišen in nespoštljiv odnos do tistih, ki so mu zato, ker se na šolstvo dobro spoznajo, tudi pripravili govor; drugič pa kot zavestno in javno zavrnitev dodeljene mu vloge papige, ki le prebere tisto, kar so mu napisali drugi. Kar koli si že mislimo o samem govoru, o katerem je že bilo izrečenih kar nekaj upravičenih kritik, pa vendarle ne gre spregledati razsvetljenskega momenta v sami odločitvi, ki se kaže v sledenju Kantovi zahtevi, da moramo imeti pogum za to, da uporabljamo svoj razum.

Iz tega sledi, da uveljavljena procedura slavnostne podelitve nagrad za izjemne dosežke na področju vzgoje in izobraževanja postavlja v položaj nedoletnosti tako najvišje predstavnike države v vlogi slavnostnih govornikov, kakor tudi nagrajence …/…/. Zato bi verjetno ne bilo odveč, če bi tisti, ki odločajo o tem, kdo naj bo slavnostni govorec, ponovno premisli, ali je dosedanja praksa najboljša in ali ne bi bilo bolje, če bi ta prireditev postala kraj in priložnost, da se sliši tudi glas samih nagrajencev, torej slovesna prireditev, ki sledi znamenitemu izreku: Audiatur et altera pars, to se pravi: Naj se sliši tudi druga stran, torej v tem primeru prav stran tistih, katerim je prireditev tudi namenjena.

ZDENKO KODELJA