Možnosti so!

Racionalizacija stroškov šolske prehrane

Če želimo zmanjšati stroške pri pripravi šolske prehrane, moramo biti pozorni na različne dejavnike, ki vplivajo na njihov nastanek. /…/

Število prijavljenih obrokov

Zelo pomembno je sprotno (dnevno) spremljati prijavljene in odjavljene obroke. S tem v povprečju prihranimo približno en odstotek vrednosti naročila. Seveda je treba sproti, torej dnevno, naročati živila.

Sama si pomagam z excelovo tabelo, ta je razdeljena na razrede. Vsebuje še podatke o posameznih učencih in obrokih, na katere so ti naročeni. Vse tabele so povezane s skupno tabelo, v kateri je razvidno število posameznih obrokov po razredih in, seveda, skupno število obrokov v šoli.

Več dela je le ob začetku šolskega leta, ko je treba na novo ustvariti bazo podatkov (učenci in njihovi obroki). Sprotno delo zahteva samo vnos odjav in prijav obrokov.

Pri dnevnem naročanju živil v vrednosti približno 500 evrov je prihranek približno 50 evrov na dan. Na mesečni ravni so lahko tako prihranki tudi do tisoč evrov, v enem šolskem letu pa znašajo do 10.000 evrov. Toliko lahko po mojih izkušnjah privarčujemo s sprotnim (dnevnim) spremljanjem obrokov in sprotnim (dnevnim) naročanjem.

Javni razpis

Javni razpisi so običajno trn v peti vsakega ravnatelja in vodje prehrane. Veliko stanejo, na koncu pa običajno nimajo pričakovanega učinka. Največkrat je problem nezadostna komunikacija med naročniki in izvajalci javnih razpisov. Naročniki imajo izkušnje, izvajalci pa običajno samo pravno podlago za izpeljavo javnega razpisa. Če želimo vključiti čim več dobaviteljev, po možnosti slovenskih, potem je smotrno dele javnega razpisa razdrobiti na manjše skupine. Zavedati se moramo, da posamezna podjetja proizvajajo le določene izdelke in da se posamezne kmetije ukvarjajo s pridelavo samo določene vrste sadja ali zelenjave. Če smo pri pripravi zahtev za javna naročila preveč splošni, bomo na javni razpis dobili samo posrednike. Ti poberejo delež zaslužka, ki bi ga drugače lahko dobili posamezni pridelovalci in predelovalci v Sloveniji, ali pa bi ga privarčevala šola.

Pri izboru dobaviteljev ne smemo biti takoj zadovoljni s ponujenimi izdelki in njihovimi cenami. Od ponudnikov je treba zahtevati ime izdelka in specifikacijo, iz katere je razvidno, kaj lahko za določeno ceno pričakujemo. Zelo pomembno je tudi primerjanje cen posameznih ponudnikov. Če opazimo zelo majhna cenovna odstopanja, je to po navadi znak, da gre za kartelne dogovore (to običajno počneta mlekarska in pekarska industrija). V takšnem primeru je dobro pogledati cene, tudi akcijske v nakupovalnih centrih. Če so cene, ki jih ponujajo dobavitelji, višje od akcijskih, je vredno javni razpis za posamezne sklope naročila ponoviti. Če je potrebno, tudi večkrat. Dobavitelje pa je treba obvestiti o tem, da so na trgu ponudbe, ki so cenejše od njihove. Če so na koncu postopka cene še vedno previsoke, je treba uporabiti možnost dobrega gospodarja in občasno naročati posamezna živila pri trenutno najugodnejših ponudnikih. Pri nas smo tako za posamezne sklope razpolovili cene živil (za določen izdelek so nam vztrajno določali ceno 6 evrov, po vztrajanju pa ga od istih dobaviteljev dobivamo po 2,70 evra).

Pri trmasti in dosledni pripravi javnega razpisa in izbiri dobaviteljev (seveda vedno in izključno s trdnimi argumenti), lahko šola prihrani tudi do 30 odstotkov predvidenih stroškov za dobavo živil. Torej: če je, denimo, načrtovana letna dobava za nakup živil 1.000.000 evrov, je prihranek do 300.000 evrov!

Seveda pa je za to treba vložiti malo več dela in biti vztrajen ter dosleden.

Spremljanje dobaviteljev

Zelo pomembno je dosledno (dnevno) spremljati cene, ki jih postavijo dobavitelji. Njihove cene se pogosto razlikujejo od pogodbeno dogovorjenih. Izgovori za to so zelo različni. Najpogosteje se dobavitelji izgovorijo, da še niso vnesli cene ali pa da niso razumeli, da je določen izdelek vključen v pogodbo iz javnega razpisa. Pogosto je »krivo« tudi to, da so se zmotili v kodi živila. Vse to se dogaja na dnevni ravni. Tako da neredno preverjanje bremenitev s strani ponudnikov skoraj zagotovo prinese kot posledice to, da se obdrži višja cena. Zaupanje v poštenost dobaviteljev tako prinese plačevanje višje cene, kot je bila dogovorjena skozi pogodbo.

Sama si pri kontroli pomagam z računalniškim programom, v katerega vnašam dobavnice, posamezna živila in hkrati preverjam ceno.

To delo dnevno vzame kar nekaj časa, vendar se izplača. Največ dela je ob podpisu pogodb za javna naročila, ko je treba ustvariti bazo podatkov. Pri šoli s približno 1.200 obroki na dan prinese dnevna kontrola do približno 50 evrov dnevnega prihranka, kar na mesec znese blizu 1.000 evrov in ob koncu leta prihranek znova doseže tudi do 10.000 evrov.

Organski odpadki

Čeprav se marsikdo tega ne zaveda, predstavljajo organski odpadki velik strošek v skupni ceni šolskega obroka. Zaradi tega je treba iskati rešitve za zmanjšanje količine organskih odpadkov. Pristopi javnih ustanov so različni, vendar je povsod možno z majhnimi ukrepi in s sodelovanjem zaposlenih končni strošek znižati.

Naštela bom ukrepe, ki smo jih sprejeli v naši ustanovi. Preizkušeno delujejo.

• Sprotno spremljamo število obrokov in dnevno naročamo živila.

• Upoštevamo izkušnje kuhinjskega osebja – kaj uporabniki raje jedo in česa ne marajo.

• Uveljavili smo možnost izbire. (Kruh je narezan na manjše koščke, uporabniki lahko vzamejo, kolikor jim ustreza. Namazi niso na kruhu, pač pa jih uporabniki vzamejo, če želijo – tukaj nastopi sodelovanje zaposlenih, ker morajo pri mlajših pomagati. Vzgajamo in spodbujamo uporabnike, da hrane ne zavržemo, temveč jo prepustimo tistim, ki jo želijo. Imamo solatni bar in kompostnik za eko vrt.)

S temi ukrepi smo pri 1.200 obrokih na dan zmanjšali količino organskih odpadkov na en sod dnevno. Stroške lahko zelo hitro preračunamo. En sod organskih odpadkov stane ustanovo približno 12 evrov. Če smo zmanjšali število sodov za enega, potem smo prihranili 12 evrov na dan, kar je prihranek 240 evrov na mesec in 2.400 evrov na leto.

Dodatni ukrepi zahtevajo čas

Za vse te ukrepe je potreben človek, ki se s tem ukvarja. To je običajno vodja prehrane. /…/

Pomembno je, da ravnatelji vzamejo vsa dejstva pod drobnogled in se premišljeno odločijo, kaj je zanje najbolj smotrno.

ANDREJKA ROZMAN, vodja šolske prehrane
Osnovna šola Šentvid Ljubljana