Južna Koreja in njena uspešnost
Naš komentar
Množica medijskih poročil o Južni Koreji – v razponu od poudarjanja nevarnosti celo jedrskega spopada s parafevdalno-komunistično severnokorejsko politično zgodovinsko inovacijo do novic ter komentarjev o gospodarskem in kulturnem dogajanju – ustvarja vtis, da gre za državo, ki je izložbeno okno globalnega kapitalizma. Država, ki jo z veliko vojaško navzočnostjo varujejo ZDA, je v povojnem obdobju opravila pot iz zaostale, revne in od različnih okupacij ter vojn izčrpane dežele v eno od najuspešnejših držav sveta. Če pa vključimo spomin, pri tem vidimo enega od protislovij malikovanja »uspešnosti«.
Pred približno tremi desetletji je Južna Koreja vrsti ekonomskih teoretikov služila za primer države, ki dokazuje, da je gospodarstvo lahko uspešnejše v državi, ki je politično bliže diktaturi kot demokraciji. Danes je ta vprašljiva teorija pozabljena in Južna Koreja je zgled države, ki dokazuje, da je demokratizacija stimulativna za gospodarski in tudi kulturni razvoj. In če se sprašujete, kako to, da pišem o Južni Koreji, odgovor tiči prav v slednjem. Kulturni razvoj – še zlasti pa eksplozivni razvoj filmske industrije – je na korejskih univerzah dobil svoj odsev v razcvetu humanistike in v njenem sklopu tudi sodobne interdisciplinarne estetike. Zato ni čudno, da je bil 20. kongres mednarodnega združenja za estetiko (IAA) organiziran prav v Seulu na tamkajšnji nacionalni univerzi, in sicer na temo estetike in množične kulture. /…/
Južna Koreja vsekakor ni dežela, ki bi jo lahko opisali z nekaj parolami iz priročnikov Lonely Planeta. Kot skoraj vsaka država se svetu predstavlja z vrsto ugodnih podatkov, vse drugo, kar je ozadju fasad urbanih centrov, pa kajpak lahko odkrijemo z natančnejšim vpogledom v zgodovino, sociologijo, filozofijo, religije in kulturo ter umetnost in če se pogovarjamo s kritičnejšimi korejskimi družboslovci in humanisti. Ta »nekoristna« zvrst učenjakov je kar dobro zastopana tudi v tem raju moderne tehnologije. Južna Koreja na sploh briljira na področju izobraževanja. Na različnih spletnih straneh, namenjenih mednarodnim odnosom z javnostmi, lahko izvemo, da so investicije v izobraževanje podlaga rasti v državi, ki je po ključnih ekonomskih kazalnikih na trinajstem mestu na svetu in tretja v Aziji. V deželi je 179 zasebnih univerz in 43 državnih. Že iz predstavitvenih podatkov lahko ugotovimo, da so zasebne univerze dražje za študente, najbolje uvrščene na lestvicah najboljših univerz sveta in Azije še posebej pa so državne univerze. Tu lahko vpletem svoje vtise s Seulske nacionalne univerze, pravzaprav tiste njene polovice, ki leži v četrti Gwanak. Univerzitetni kampus se že ob vhodu ponaša s konstrukcijo slovitega Rema Kohlhaasa, galerijo moderne umetnosti, kar je samo ena od mnogih ilustracij dejstva, da gospodarski napredek in konkurenčnost ne shajata brez kulture in umetnosti. /…/
Južna Koreja je država, ki je ni mogoče primerjati s Slovenijo – ne zaradi kvantitativnih parametrov kot tudi ne zaradi vrste drugih determinant, ki jih je treba videti v zgodovini, gospodarstvu, kulturi in politiki. Konkretni podatek o tem, da se 80 odstotkov vseh učencev, ki končajo srednjo šolo, vpiše na univerzo, pa je vsaj podoben slovenskim podatkom zadnjega desetletja in pol. Toda v Koreji se študentje vpisujejo na univerze, ki zaračunavajo od približno 2.000 do 8.000 ameriških dolarjev šolnine na semester, pri čemer so leta 2011 z uličnimi demonstracijami in politično podprtimi zahtevami dosegli, da so šolnine prepolovili. Sistem šolnin sicer kompenzira sistem štipendij in študentskih kreditov, vendar je ta sistem deležen vse resnejših kritik, ki so v središču družbenega dogajanja v državi – tako kot slednjič izobraževanje nasploh. Južna Koreja je vsekakor šampionka med državami glede na to, koliko energije in časa mladi posvečajo učenju …/…/. To se kajpak kar krepko pozna pri vsakem mednarodnem merjenju znanja, bodisi v sklopu OECD-jevih raziskav PISA bodisi IAE-jevih raziskav TIMSS in ICILS, pri čemer pade v oči odsotnost Koreje iz raziskav bralne pismenosti in še zlasti pri testih znanja prvega tujega jezika. Kot je znano, je Koreja v raziskavah o znanju iz matematike in naravoslovja praviloma uvrščena na najvišja mesta. Zelo verjetno pa se zlasti pri tujih jezikih raje malce skrivajo.
Prav nenavadno je to, da v tej državi, v kateri veliko stavijo na vse vidike internacionalizacije, bolj slabo govorijo angleško. Tudi med študenti, ki sem jih srečal v omenjenem kampusu, je na vprašanje: »Do you speak English?« po navadi sledil odgovor: »A little.« Še pogosteje pa tak odgovor dobiš na ulici. Zato se naključnemu turistu lahko zazdi, da so Korejci bolj neprijazni in zaprti. A to sploh ne drži. Treba je samo znati reči »hvala« ali »감사합니다« (kar se sliši nekako kot »hamasimida«), in že ti namenijo širok nasmeh in vso pomoč, ki jo v jezikovni zagati premorejo. Naj pa poudarim, da s tem ne sodelujem v trenutni vroči slovenski polemiki o »legalizaciji angleščine« na naših univerzah, češ poglejte Korejo, kjer slabo znajo angleško, pa so vseeno vsestransko uspešni …
DARKO ŠTRAJN
