Politika marginalizira pomen izobraževanja

Uvodnik

/…/ … bolje izobraženo prebivalstvo je ena redkih – če ne že edina – primerjalna prednost, ki bi jih naša država pred drugimi lahko realno razvila ter prebivalkam in prebivalcem zagotavljala bolj kakovostno in bolj predvidljivo prihodnost.

V samem središču strategij o našem razvoju bi morala biti ambicija o nadpovprečno izobraženem in usposobljenem prebivalstvu, ko ga primerjamo z drugimi evropskimi državami! Vsaj od leta 2012, ko se je skušalo s skrajnim varčevanjem v izobraževanju, ki je bilo v nasprotju s politiko velike večine evropskih držav – z izjemo nekaterih vzhodnih –, zmanjševati krizo, pa do danes je politika slovenskih vladajočih elit diametralno nasprotna takemu, zdravi pameti se zdi, da strateškemu cilju.

Ko zdaj politika izpostavlja, da je treba več sredstev nameniti varnosti, ni težko uganiti, kje bodo našli dodatna sredstva. Aktualno poročilo Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) o delovanju in financiranju izobraževalnih sistemov v njenih državah članicah je potrdilo, kar sicer vemo že nekaj časa: da se sredstva za izobraževanje v Sloveniji sistematično znižujejo že od leta 2005, da je delež teh sredstev v proračunu od leta 2008 do 2015 padel z 19 odstotkov na 15, da v državah OECD namenjajo za izobraževanje v povprečju 11,2 odstotka javnih sredstev, v Sloveniji pa le 7,5!

Ne bi smeli niti mimo dejstva, da OECD oblikovalce šolskih politik v letošnjem Pogledu na izobraževanje (Education at a Glance) opozarja na izjemen pomen višine učiteljskih plač pri zagotavljanju dolgoročno kakovostnega javnega izobraževanja in v neposredni povezavi s tem pri odločanju mladih, da izberejo učiteljski poklic ter nato pozneje v njem tudi ostanejo. Slovenija se je že lani, ko so v OECD namenili še več pozornosti problematiki starostne strukture zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, znašla med štirimi državami, v katerih se je od leta 2005 do 2013 delež srednješolskih učiteljic in učiteljev, starejših od 50 let, najbolj povečal.

Ko smo v SVIZ-u v začetku preteklega leta s peticijo za ohranitev kakovostnega javnega izobraževanja in odličnosti raziskovalnega dela, pod katero se je podpisalo kar 39.000 državljank in državljanov, pozvali aktualnega premierja, naj vlada preneha »z uničujočo prakso zmanjševanja sredstev za javno izobraževanje«, da ne gre za porabo, pač pa za investicijo v prihodnost, nam je uradnik iz njegovega kabineta odgovoril, da so zahtevo odstopili ministrstvu za šolstvo. Bil sem šokiran.

Ali politika res ne razume, da se z marginalizacijo pomena izobraževanja, ki se manifestira prek zniževanja proračunskih sredstev za to področje, že odloča za klavrno prihodnost nas vseh?

BRANIMIR ŠTRUKELJ