Daleč od uglašenega

Na begu

Na dušek sem jo prebrala. In potem še počasi. Velikokrat sem jo vmes odložila. Preprosto nisem zmogla … brati, verjeti, videti, vedeti, čutiti, dojeti, ozavestiti … Na begu. Tak je naslov knjige Boštjana Videmška.

Popisal je, kar je videl, doživel in podoživljal z njimi. Popisal je grozo, norost, upanje. Popisal je stvarnost. Tisto srhljivo stvarnost, našo, brez rožnatih naočnikov, brez pogledov mimo in čez, ki si jo je iz udobnega domačega fotelja težko predstavljati. Veliko časa je prebil z njimi, jih poslušal, skupaj so pili čaj in … samo on ve, samo z Juretom Erženom vesta, kaj vse so podelili.

/…/

»Rad bi živel vsaj tako dobro, kot živijo potepuški psi.«

Grčija, Patras, pomlad 2012. Dvaindvajsetletni Sulejman Ahmad Isi je v Grčijo leta 2011 prišel iz Darfurja. Na univerzi v Kartumu se je vpisal v drugi letnik študija arabske umetnosti, ko je spoznal, da bo v Sudanu prej ali slej končal v zaporu, saj so ga oblasti sumile sodelovanja z darfurskimi uporniškimi skupinami. Boštjan Videmšek ga je srečal v Patrasu spomladi 2012.

V tovarno sem se vrnil zgodaj zjutraj. Smrdelo je po zažganem. Začasni prebivalci so se zbrali pred vhodom. Bili so prestrašeni in bilo jih je vidno manj kot prejšnji dan, ko jih je bilo v tovarni okoli tristo. Ponoči je policija izvedla še eno veliko racijo: nekaj beguncev so pretepli in zažgali njihovo skromno lastnino. Spalne vreče, oblačila, dokumente, nekaj hrane. Ogenj so policisti prižgali v prostoru, v katerem je noči preživljalo vsaj petdeset ljudi. Zgorelo je vse, kar so begunci in migranti v begu za življenje pustili za seboj. Iz dveh »sob« se je zjutraj še vedno kadilo. K meni je pristopil temnopolt mladenič in me, grdo pokašljujoč, nagovoril kot starega prijatelja. Izkazalo se je, da imava na drugem koncu sveta precej skupnih znancev. »Rad bi živel vsaj tako dobro, kot živijo potepuški psi. Vsak dan najdejo hrano, lahko se svobodno gibajo in prestopijo meje, nihče ne pregleduje njihovih dokumentov, kot skupina so zelo močni in ni jim treba skrbeti za družino,« je na železniških tirih pred vhodom v tovarno dejal že ob prvem stiku Sulejman.

»Učila sem se ob svečah. Bila sem lačna. Ves čas se je streljalo.«

Isro, eno od šestih prostovoljnih učiteljic in učiteljev, ki so na obrobju enega od premnogih improviziranih begunskih taborišč v dolini Beke, v Libanonu, poučevali sirske otroke, je Boštjan Videmšek srečal pozimi 2014. Ko je v Siriji izbruhnila vojna, se je mlado visoko in sloko dekle v domačem Homsu ravno vpisalo v zadnji letnik študija angleške književnosti.

Knjige, še posebno poezijo, obožuje, mi je povedala. Zaradi njih je bila pripravljena umreti. Ne, to ni bila fraza, ki si jo v kavarnah in knjigarnah radi privoščijo mladi evropski intelektualci. To je bilo dejstvo: Isri je do konca študija ostalo le še nekaj izpitov. Zaradi vojne je bila njena fakulteta dolgo časa zaprta. Tri mesece pred najinim srečanjem je slišala, da se je začasno spet odprla. Hitro je skovala načrt, a ga ni zaupala nikomur. Za vsako ceno se je odločila vrniti v Homs in opraviti izpit iz angleške poezije. Staršem je svojo noro idejo zaupala tik pred odhodom. Vrnitve ji nista mogla preprečiti. Takšna volja je neustavljiva.

»Grozno je bilo. Ogromno nadzornih točk. Vladni vojaki so me večkrat hoteli aretirati. Že so me vlekli iz avtomobila. A nekako sem prišla v Homs. Tam sem ostala štiri tedne. Učila sem se ob svečah. Bila sem lačna. Ves čas se je streljalo. Izpit sem opravila brez težav. Takoj sem se vrnila v Libanon. Pot nazaj je bila lažja. Zdaj to ne bi bilo več mogoče,« je pred majhnima betonskim učilnicama, iz katerih sta bučala otroško čebljanje in glasen, skoraj ritmičen kašelj, nekoliko odsotno, kot da bi opisovala dolgočasno televizijsko nadaljevanko in ne zgodbo, ki bi morala navdihniti tudi najbolj anemične in nemotivirane zahodnjake, pravila Isra.

»Zažgali so moje sanje.«

Aya je preživela raketni napad na srednjo šolo v predmestju Alepa konec avgusta 2013, čeprav so njene roke zagorele. Strahotne bolečine so bile to, a šok je bil še veliko veliko hujši. Videla je žareča trupla svojih sošolcev in sošolk. Videla je zoglenele obraze učiteljev. Režimske sile so v napadu na šolo uporabile beli fosfor in napalm. Tako so povedali zdravniki in preživele žrtve. Boštjan Videmšek je sedemnajstletno dekle spoznal na turško-sirski meji kmalu po tragediji.

»Pouk smo že dlje imel v zapuščeni vili v zahodnem predmestju Alepa. Vladne sile so bombardirale že več šol, zato so se naši učitelji odločili, da se preselimo. Veliko otrok je nehalo hoditi v šolo. Mnogi so zbežali v tujino. Nekateri so umrli. Jaz pa sem še naprej vsak dan hodila v šolo. Želela sem čim prej končati srednjo šolo in se vpisati na medicinsko fakulteto. Sem najstarejši otrok v družini. Imam še pet sester in brata dvojčka. Moja družina je vse stavila name. Še posebno potem, ko je bil pred petimi meseci v spopadih ubit moj oče. Sanjala sem, da bi postala zdravnica, da bi lahko pomagala drugim ljudem. Zdaj so zažgali moje sanje,« je počasi govorilo pretreseno dekle.

Novo šolsko leto se je spet začelo tudi pri nas. Kakšna radost pravzaprav. Škoda, da se tega ne zavedamo dovolj. Koliko otrok, učiteljev in staršev, koliko nas vseh živi pravzaprav sanje mnogih, premnogih …

Da bi le vsak, res vsak, prebral to knjigo. /…/ In da bi dojel, vsaj poskušal dojeti svet, ki ga soustvarjamo. /…/

LUČKA LEŠNIK