Ogrožena vrsta pod pragom revščine

O podnaslavljalcih

Nekdaj so bili zlati časi podnaslavljanja, ko se je dalo s prevajanjem filmov in dokumentarnih oddaj spodobni živeti. Toda zdaj so prišli časi, ko vsi zategujemo pasove, krčimo proračun, se pogajamo za popuste, medtem ko cene življenjskih potrebščin rastejo v nebo.

Kaj torej storiti? Delati več? Se iztrošiti? Preživeti življenje pred računalniškimi zasloni, da bi si lahko kaj privoščili, čeprav si tega nimamo niti časa privoščiti, ker moramo delati, da bi si to privoščili?

/…/

Daleč od pravljičnega delovnika

Vzemimo osemurni delovnik od ponedeljka do petka, čeprav je to čarobno bitje že davno odplulo čez mavrico v sanjsko deželo. In vzemimo za primerjavo še povprečno bruto plačo 1.500 evrov in še nekaj malega. Z nekaj truda je nekoč podnaslavljalec toliko lahko zaslužil v normalnem delovnem času. Seveda je bilo potem treba odšteti še prispevke, davke, plačilo računovodje, itd., da mu je na koncu ostala polovica tega zneska. Dandanašnji pa bi se ta pravljični 40-urni delovni teden moral raztegniti na približno 50–60-urni delovnik, da bi dobil podobno plačilo. Pa še na kakšno soboto vmes. Nekaj časa že gre tako naprej, nekega dne pa ne več. Ko ugotoviš, da tvoj otrok nenadoma hodi v šolo, da ima avto že krepko čez 15 let in milo prosi, da ga pelješ k mehaniku, ko je morje samo še oddaljen spomin. In ko si končno rečeš, da je čas, da narediš nekaj zase, ne moreš. Ne moreš, ker bi pri 40-urnem delavniku zaslužil le še 900 evrov bruto. In ko bi od tega odštel 350 evrov za prispevke, 100 evrov davke in računovodjo in 100 evrov za materialne stroške, bi padel pod prag revščine. Ja, krepko pod prag tistih 561,46 evra. Pod minimalno plačo. Zato delamo po 50 ali 60 ur na teden, brez bolniških in brez plačanega dopusta. Kako dolgo bomo zdržali?

Širok nabor znanja

In kaj vse mora podnaslavljalec znati? Obvladati mora tuj jezik in materinščino. Nekoč je bil predpogoj fakultetna izobrazba jezikovne ali prevajalske smeri. Danes to ni več povsod zahteva. Biti mora hiter, natančen, zanesljiv in marljiv. Včasih se je vse to dalo, danes je zaradi finančnih bremen samo še hiter. Znajti se mora na spletu. Kar se mogoče zdi preprosto, vendar še zdaleč ni. Poskusite poiskati prevod za 'drop safety'. Vedeti mora tudi trivialnosti, da recimo Perez Hilton ni Paris Hilton. Prebijati se mora skozi skripte, polne vsebinskih napak, narobe zapisanih lastnih imen in drugih nesmislov. Potem pa so tu še tehnične zahteve dela, ki so tudi strogo določene in se jih je treba držati. Biti podnaslavljalec je čudovit, toda zahteven poklic. /…/

Delo pod pretiranim pritiskom

Kako vse to vpliva na kakovost? Televizija je najbolj bran medij med ljudmi. Ja, seveda se včasih zgodi, da 500 postane 50, da kompost postane kompot, izogniti postane izgoniti, smo ljudje in napake se kdaj nehote prikradejo. Toda težava nastane potem, ko zaradi pomanjkanja časa in kronične preutrujenosti podnaslavljalec površno ali celo napačno prevede vsebino. Ker je pod pritiskom, da mora, mora, mora to narediti do takrat in takrat. Ker se dejansko nima časa ukvarjati s tem, ali je milja morska ali kopenska. 'Drop safety' kar naenkrat postane samo varovalo in nič drugega. Zakaj? Ker za ponujeno plačilo preprosto ne more nameniti dovolj časa raziskovanju in preverjanju, če hoče zaslužiti dovolj za preživetje.

Mnogo ljudi reče, da so se angleščine naučili s pomočjo televizije. Verjamem. Danes je to čedalje težje. Zaradi nenehnega finančnega bremena, ki ga nosimo v mislih noč in dan, ko iščemo rešitve, kako izboljšati razmere, v katerih delamo, da bi bralcem in gledalcem lahko ponudili in zagotovili boljše storitve, boljše prevode, ta možnost iz dneva v dan bolj usiha. In zelo se bojim, da bo nekega dne presahnila.

Pa slišimo govoriti, da podnapisov tako ali tako nihče ne potrebuje. Jih res ne? Niti za kitajščino, portugalščino, morda celo nam bližnjo nemščino ne? /…/

Zavedajmo se

Dragi gledalci, podnaslavljalci čutimo odgovornost do vas, čutimo odgovornost, da pridejo izpod naših prstov kakovostni izdelki. Toda del te odgovornosti nosite tudi vi. Tudi vi lahko pripomorete k temu, da bodo prevodi boljši. In ne, nikakor vas ne hujskam, da skupaj udrihajmo po nižji kakovosti. Raje javno pohvalimo, kar je dobrega, napake pa naslovimo z mislijo na ta sestavek. Če bomo gledali v tla in si mislili svoje, se lahko počasi začnemo poslavljati od naše ljube in edinstvene slovenščine. Od naše dvojine. Od naših štirih časov, od spreganja in sklanjanja. /…/ Bi se vam kaj tožilo po slovenskem jeziku, če bi vam čez 50 let vnuk rekel: »Joj, dedi, a nisi ti včasih tako govoril?« Skrb za jezik je na plečih vseh, ne samo na plečih učiteljev, jezikoslovcev, prevajalcev in podnaslavljalcev. Na svoj jezik moramo biti ponosni, moramo ga spoštovati in negovati! Skupaj!

ALJA GARTNER, prevajalka in podnaslavljalka